Zgodovina gibanja enoletne obrestne mere v primerjavi z desetletno na primeru ZDA prikazuje naslednje. Če gledamo zgodovino zadnjih 35 let, od kar zapisujemo zadnji sekularni trend zniževanja inflacije in obrestnih mer, so se 10-letne obrestne mere zviševale le za obdobje približno enega leta, kar je bilo običajno enako ali manj kot obdobje zviševanja enoletne obrestne mere centralne banke. V zadnjih dveh ciklih višanja enoletne obrestne mere je bila časovna porast 10-letne obrestne mere glede na enoletno v obdobju zadnjih 35 let še najkrajša do zdaj. Ob tem je treba tudi poudariti, da se 10-letna obrestna mera z vsakim ciklom višanja kratkoročne obrestne mere zviša za manj odstotnih točk kot prej. Na podlagi te statistike so ameriške dolgoročne obveznice z 10-letno donosnostjo – kljub kratkoročni korekciji v obdobju dviga obrestnih mer – dolgoročno precej donosnejše, kot si marsikdo predstavlja.
Vse skupaj je povezano z dejstvom, da se inflacija in gospodarska rast z leti in gospodarskimi cikli znižujeta, in sicer vse od 80., ko je obrestna mera v ZDA dosegla svoj zgodovinski vrh pri 20 odstotkih. Razloge za ta fenomen ekonomisti še vedno iščejo v postopnem zniževanju rasti produktivnosti, tehnološkem razvoju in povečanju deleža storitev na račun industrijske predelave. Poleg tega se zadolževanje razvitih gospodarstev postopoma povečuje. Določene ustanove tako opozarjajo na tako imenovano past dolga, ko se z vedno višjim dolgom in nižjo obrestno mero dolg le še akumulira.
Kljub opozorilom številnih ekonomistov glede nevarnosti hiperinflacije na super ohlapno monetarno politiko se je izkazalo, da se z večletno ničelno obrestno mero v ZDA in EU kot na Japonskem ni razvila nobena previsoka inflacija. Prav tako ne pretirana kreditna ekspanzija, ki so jo nekateri sprva pričakovali. Prav nasprotno. Ravno višja inflacija in kreditna aktivnost sta še naprej močno zaželeni na stari celini in tudi na drugi strani Atlantika. Tovrstni izziv ni novost, saj so se z njim prvi spopadli v deželi vzhajajočega sonca že pred desetletji, a mu še danes niso kos. Da bi trajno dvignili inflacijo in rast BDP, so pri tem uporabili že vse mogoče ukrepe, kar je privedlo tudi do tega, da je večina japonskih državnih obveznic že v lasti japonske centralne banke, krivulja donosnosti pa vse bolj položna in blizu ničli.
Tudi krivulja donosnosti v ZDA se v zadnjih nekaj letih počasi, a vztrajno ravna, kar bo v bližnji prihodnosti vsekakor izziv tudi za FED. Namreč če se dolgi del krivulje ne bo kmalu dodatno dvignil, bo moral FED slej ali prej vsaj začasno ustaviti dvigovanje ključne obrestne mere.
