Ploščo Lahko sem glinena mesojedka tria Širom so opazili tudi BBC, The Wire in Songlines, kjer so jim podelili celo pet zvezdic; pohvalili so kombinacijo prekrivajočih se tekstur ter jih umestili v trikotnik med Hauschkinim akustičnim technom, intergalaktičnimi potovanji Sun Ra Arkestraja in vseobsegajočim komornim folk muziciranjem Kronos Quarteta.

Vizualna podoba glasbe

Njihov inštrumentarij je ogromen in je prava paša za oči. Iztok Koren igra na različne vrste bendža, bas boben, tolkala, cevne zvonce, Ana Kravanja na violino, violo, ribab, cünbüs, boben ngoma, mizmar, Samo Kutin pa na liro, enostrunski bas, obročne bobne, brač, gongomo… Vsi igrajo tudi na balafone, zvočila, dodajajo vokal. »Nekateri inštrumenti so klasični, drugi tradicionalni in z različnih koncev sveta, nekateri pa so narejeni doma,« pravi Samo Kutin, ki ima za »domačo izdelavo« tudi največ zaslug. »Nekaj sem jih imel že od prej in smo jih dodali v našo muziko, nekatere so narekovale potrebe naših skladb. Vedno imam sicer idejo o tem, kakšen inštrument bom izdelal, toda zelo pogosto nastane kaj čisto drugega.« Prihodi in odhodi novih inštrumentov so vdelani v njihov ustvarjalni proces. Ana Kravanja dodaja: »Ko je izdelan nov inštrument in že imamo neko melodijo, iščemo podobno uglašena glasbila, jih med seboj kombiniramo, vmes pa že lahko nastane nova skladba.«

Če poslušaš glasbo tria Širom brez vizualne podlage, se na trenutke zdi, da poslušaš ideje kakšnega radikalnega klasičnega skladatelja, hip za tem pa že zvenijo ljudsko, godčevsko in bi lahko prihajali iz katerega koli konca sveta. »Pravzaprav je naš koncert pomembno videti v živo, doživetje je drugačno kot zgolj pri poslušanju; ljudje pravijo, da si lažje predstavljajo, kaj se v naši glasbi sploh dogaja,« pravi Koren. Kravanja dodaja, da jih nekateri radi poslušajo tudi z zaprtimi očmi, vseeno pa »na koncertih potem opazujejo naše koreografije, ko menjujemo inštrumente; eden nekaj odloži, drugi nekaj vzame v roke«.

Njihovo glasbo je mogoče »videti« tudi na youtubu, zanimiv je recimo polurni dokumentarni art film Memoryscapes, delo video umetnikov Tita Breclja in Noemie De Pas. Kutin pravi, da ga niso ustvarili za promocijo, »želeli smo le, da kdo v tujini vidi, kako ustvarjamo in razmišljamo«. Odšli so v naravo v svoje rodne kraje, torej na bukovsko vrtačo na Krasu, pod snežni vrh Tolminskega Migovca in na cvetoča polja Prekmurja, »pri tem pa nas je zanimalo, kako narava vpliva na improvizacijo. Ta razmišljanja so potem vplivala tudi na našo zadnjo ploščo«. Že povsem z mislijo na promocijo pa so na zadnjem festivalu Sajeta angažirali Srđana Đuranovića, ki tam vodi filmske in video delavnice, da so posneli video za skladbo Maestro Kneading Screams of Joy.

Vedno blizu improvizacije

»Skoraj vedno delamo komade, ki izhajajo iz improvizacije. Improvizacijo posnamemo in analiziramo, na dobrih trenutkih potem gradimo naprej, res pa se glasba sčasoma strukturira,« pravi Iztok Koren. »Drug pristop je ta, da nekdo od nas prinese neko melodijo, idejo – in na tem gradimo. Na koncertih je potem vedno prisoten tudi improvizacijski moment, ki je odvisen od prostora, kjer igramo, naših čustev, sinergije.« Ana Kravanja dodaja: »Ko je neka skladba že posneta in smo jo velikokrat preigrali, se spet počasi odpremo improvizaciji; dovolimo si, da odigramo enkrat zelo nežno, drugič krajše in ostro. S tem ostaja komad živ.«

Včasih so zato njihovi komadi krajši, včasih psihedelično dolgi, ni pa pravila; na drugi plošči denimo so se skrajšali, toda njihov zadnji komad, ki so ga zdaj v oktobru posneli z japonskim avdiovizualnim umetnikom, založnikom in glasbenikom Yoshiom Machido, s katerim so bili tudi na krajši turneji po Sloveniji, je dolg celo štirideset minut. Machida jih je opazil že po prvencu in ga izdal pri svoji tokijski založbi Amorfon za japonski trg. Že lani je prišel v Slovenijo in se jim priključil pri skladbi v živo v oddaji Izštekani na Valu 202.

Sodelovanje tria s tujimi umetniki ni redko, novembra so se na odru družili z južnoafriškim kitaristom Derekom Gripperjem, pred tem so sodelovali s poljskim kitaristom Raphaelom Rogińskim. Pravijo, da podobnih mednarodnih navez ta hip nimajo v načrtih, zdaj bodo igrali predvsem kot trio, za prihodnje leto pa načrtujejo kar nekaj turnej tudi v tujino.