Če domača trojica izkušenih glasbenikov in glasbenice dovolj neposredno lahko nagovori zelo raznoliko občinstvo, pa južnoafriški klasični kitarist Derek Gripper posega po bolj določenem materialu. Na pretekli Drugi godbi se je predstavil s svojim študiozno natančnim in zvestim, a nikakor zgolj povzemajočim poustarjanjem glasbe za koro, zahodnoafriškim izročilom, ki je s Toumanijem Diabatéjem ali Ballakejem Sissokojem doživela svetovno prepoznavnost šele v zadnjih desetletjih. Gripperja smo si zapomnili predvsem po njegovem skromnem nastopu, popolnem obvladovanju materiala in izčrpnih spremnih komentarjih, s katerimi je pospremil svoj majski koncert v obnemelem klubu Cankarjevega doma.
Preteklo soboto sta torej Gripperjeva veščina poustvarjanja in – recimo mu zasilno kar – ustvarjeno izročilo domače trojice sestavila obetavno koncertno kombinacijo, ki ji lahko očitamo le njeno kratkost, saj sta se zasedbi skoncentrirali v le dobro uro dveh koncertnih polovic. Gripper je tokrat svoj del odigral molče in zvezno, v intimnosti manjšega prostora pa je bolj v ospredje prišla še kaka dodatna komponenta igre, ki brez resnih vrzeli preide od Bacha do Diabatéja v nekakšni organski samoumevnosti. Gripper v opisu lastnega dela ločuje med skladanjem, transkribiranjem in improvizacijo, in če bi večina njegovega odigranega materiala spadala v srednjo kategorijo, jo sam v resnici oživi z močnim pridihom zadnje. Enaindvajsetstrunska afriška kora tehnično združuje lastnosti harfe in lutnje ter omogoča hkratno izvedbo basovskega hipnotičnega ostinata z melodičnimi variacijami. Gripper se sicer ni omejil le na tradicijo kore, v izvedbi pa je tokrat še bolj poudarjeno lahkotno oživljal material, ki ga je uporabil pri svojih različnih preteklih projektih. Ostinati so ubežali metrični monotoniji, izredno dinamična igra pa je kljub intimnemu razpoloženju mnogokrat glasno zazvenela in razburkala skorajda neprekinjen tok izvrstnega nastopa.
Gripperjev prispevek je tako zvenel precej v soglasju z drugim delom večera, kjer je nadaljeval v priložnostnem kvartetu s člani zasedbe Širom. Njihov le slabe pol ure dolgi nastop je v menda omejenem, a še vedno zelo bohotnem instrumentariju razvil tisto dinamiko, ki jo nastopi Širom sicer imajo. Prehajanje od hipnotičnega, skorajda dromljanja v melodično repeticijo in odločen odzven basovskega bobna so dostikrat skoraj preglasili kitarista, ki se je predvsem priključeval igri tria. Po tokratnem skupnem koncertu bi si sicer težko zamislili drugačen potek stvari, kot smo ga dobili, a sinergično zlitje domače trojice bi bilo vseeno užitek slišati v kakem daljšem in odprtem pristopu tokratnega sodelovanja, za kar pa bi verjetno tudi potreboval več časa kot tokratno dvodnevno druženje. Kratek, a obilen koncertni večer.
