Tosca Beat, trio sopranistk: Niso z glavami v oblakih, tega si niti ne upajo

Eva: Ali pa mešanje opernih vokalov in klasičnih prijemov v elektronsko, urbano podlago. Dejansko smo imele težave z opredelitvijo; ne gre povsem za pop opero, eni nam pravijo tudi »fusion«, drugi spet »crossover«.

Zala: V glasbi se danes mešajo najrazličnejše zvrsti, tudi naša je kombinacija marsičesa, v prvi vrsti klasike in elektronike, dodamo pa tudi etno. Med ustvarjanjem našega prvega studijskega albuma je vsak komad dobil pridih nečesa in je šel v svojo smer. Pomembno nam je, da so v ospredju naši vokali. Ne pojemo, kot bi pele v operi, smo bolj sproščene, pojemo v pogovorni angleščini.

Eva: Če v opernem petju pojemo angleško, se uporablja stara angleščina, izgovarjava je trda.

Zala: Nasploh se v klasični glasbi jezike potencira, da jih poslušalci v avditoriju razumejo.

Eva: Začele smo z glasbenikom Jernejem Kržičem, nato nadaljevale s Petrom Penkom, nakar smo pristopile do JAMirka, ki nam je dodal elektronske zvoke, in stvari so se začele sestavljati. Navdušile smo ga, v nas je videl potencial ravno zato, ker izhaja iz klasičnih vod.

Zala: Rade imamo elektronsko glasbo, rade obiskujemo koncerte, festivale, partije, in tako je nastala Tosca Beat.

Eva: Na zabavi, kjer je vrtel muziko Roger Sanchez, smo se dogovorile, da se povežemo.

Zala: Občudujemo trie, ki se lotevajo petja v stilu tria Eroika ali zasedbe Il Divo, ampak nam trem ta glasba ni tako blizu.

Urška: Nedolgo tega je obstajal ženski vokalni tercet Casta Diva, pele so klasične operne arije, prirejene za tri soprane, medtem ko mi delamo svojo glasbo. Iskale smo že tudi po internetu, če kje v svetu obstaja zasedba, podobna naši, pa je nismo zasledile. Očitno na ta način delamo edine, kar pomeni, da imamo potencial tudi za tujino.

Eva: Sprašujejo, zanima jih, nihče pa ne reče ničesar konkretnega. Niti sama si ne želim preveč pripovedovati o tem, saj teh področij ne želim mešati med seboj. Nasploh je akademija nekoliko zadržana do različnih odvodov, veliko študentov igra v najrazličnejših zasedbah, tudi v pop in narodnozabavni glasbi.

Urška: Ne želimo se osredotočati na negativne kritike, za zdaj jih niti še ni. Hočemo po svoji poti, hočemo peti, četudi odpojemo kakšno noto preveč sproščeno.

Urška: Nastopi klasičnih glasbenikov na komercialnih dogodkih so zelo pogosti, sicer pa smo bile lani presenečenje na Flashmobu. Po tem so se povabila stopnjevala. Kjer koli smo pele, se je našel kdo, da nas je povabil najprej.

Zala: Sicer pa si želimo, da bi dogodke pripravljale v samoorganizaciji, kot je bil v Elektrarni ali nedavno v SiTi teatru, kjer smo predstavljale svojo prvo studijsko ploščo. Ljudje na ta način lažje začutijo našo zgodbo.

Eva: Samostojni koncert smo imele že tudi v Piranu, kjer bomo 25. julija ponovno, pa na Lentu, v SEM. Predvsem se za zdaj pojavljamo v okviru festivalov, kot je bil tudi zadnji petkov nastop na Kongresnem trgu v okviru Festivala urbane kulture v živo z JAMirkom.

Urška: Želimo nastopati tudi v tujini, na velikih festivalih, kot so EXIT, INmusic, Sziget. Prav zanimivo bi bilo doživeti, kako je biti na odru, ko imaš pod sabo veliko množico ljudi, ki samo čaka na tvoj gib. In zraven bi imele na odru tudi naše glasbene prijatelje, ki skupaj z nami gradijo našo zgodbo: čelista Žana Beljana, violinista Luko Beljana in pianistko Kristino Golob.

Vse tri: Ooooo, seveda. To pa so naše sanje!

Zala: Ne, to pa nikoli, vedno bomo imele s svojimi glasovi delo, nenehno se je treba učiti. Najhuje za pevčevo kariero je, da pride do neke točke, recimo se zaposli, in je s tem zadovoljen. Pri petju samo dva meseca ne delaš, pa že gre glas nazaj v prejšnje lege.

Urška: Čeprav smo vse tri magistrirale iz solopetja, dobro vemo, da se bo treba še izobraževati, dograjevati.

Eva: Vsak pevec počne številne napake, teh napak se zavedamo, pa naj gre za klasičen ali kakšen naš komad.

Zala: Vsak profesor ti tudi kaj novega, drugega pove okrog pevske tehnike, zato je dobro še naprej obiskovati seminarje. Nenazadnje ustvarjamo po različnih projektih, tudi v Operi. Vse tri imamo status samostojnih umetnic, in ko te nekdo najame, se naučiš in odpoješ, kar pač moraš. Vedno pa je dobro imeti nekoga, ki te posluša, preverja.

Urška: Sploh za operne predstave moraš biti v dobri pevski, pa tudi fizični kondiciji.

Zala: Bili sva del letošnje generacije pevcev v njihovem Opernem studiu, tja sva prišli prek avdicije.

Urška: Ampak prave prihodnosti na področju opere ni; gre le za navidezno zagotovilo, da te morda v ustanovo sprejmejo. Dejstva so drugačna. Ponudijo ti sodelovanje v projektu, kaj več pa že ne. V glavnem angažirajo redno zaposlene pevce, kar je sicer logično, vendar naša generacija izjemno težko prihaja do priložnosti.

Zala: Vse pevce bi morali projektno zaposlovati.

Eva: Se strinjam z Zalo. Tudi sama sem projektno sodelovala v zboru ljubljanske Opere.

Eva: Morda smo s Tosco Beat res začele kot s konjičkom, ampak ko so se nam začele stvari odpirati, smo začele tudi me razmišljati drugače. Vedno bolj uživamo v svoji glasbi, vedno več upanja imamo.

Urška: Lahko bi vedno ostale v taki zasedbi, zakaj pa ne. Bistveno nam je, da pojemo, da smo v kondiciji.

Eva: Zdaj nam je pomembno, da uživamo ob tem, kar počnemo, in da nenazadnje od tega tudi kaj zaslužimo. Nismo z glavami v oblakih, tega si niti ne upamo. Zgodilo se nam je že, da smo nekaj pričakovale. Recimo ravno na letošnji Emi, ko se stvari niso odprle tako, kot smo si želele.

Zala: Pač nočemo čakati. Smo energične, treba je ustvarjati in peti, in Tosca Beat zdaj kar raste in raste z nami.

Urška: Mogoče je celo zelo dobro, da izhajamo iz klasične glasbe, kjer v prvi vrsti šteje glas in posledično kritike; to nas prizemljuje.

Zala: Ne, seveda ne. Nobena od nas ni iz glasbene družine, da bi nas že tam opozarjali na hudo konkurenco. Petje je bila izključno moja želja, in še to sem najprej mislila, da bom pela čisto drugje.

Zala: Bila sem pevka v metal bendu Aperion. Najprej smo bili bolj hardrokovski bend, ko pa so preostali člani videli, da imam potencial za simfo-metal, kot ga recimo izvaja finski bend Nightwish, smo šli v tej smeri. Zato sem sploh šla na individualne ure solopetja. Ampak potem me je operna glasba povsem prevzela, šla sem na sprejemne izpite in pristala na akademiji.

Eva: Mislila sem naprej, da bom slikarka, na likovni akademiji sem tudi doštudirala. Že med študijem sem ugotovila, da me bolj kot slikarstvo zanima konceptualna umetnost, predvsem z vključevanjem videa, ampak potem se je vse skupaj začelo nagibati h glasbi. Vmes sem se vpisala na glasbeno akademijo, za diplomo na likovni akademiji pa sem povezala obe svoji zanimanji in izdelala videoinštalacijo, ki sem jo ozvočila s svojim vokalom.

Urška: Prej sem se posvečala violončelu, vzporedno z gimnazijo sem obiskovala glasbeni konservatorij, pela pa sem tudi v mladinskem zboru, kjer sem imela veliko solističnih vlog. Nekako sem čutila, da moram postati pevka. Celo profesorica solfedža me je opozarjala, da preglasno pojem. (smeh) Pri 16 letih sem začela obiskovati solopetje na srednji šoli Vič - Rudnik in šla pozneje na glasbeno akademijo, vmes pa sem doštudirala še primerjalno književnost. Literatura je še eno področje poleg glasbe, kjer se mi odpirajo številni svetovi.

Zala: Zdaj so ponosni name, prej pa so dvomili. Morala sem najprej na študij ekonomije, ki ga sicer nisem končala; ko so me sprejeli na glasbeni akademiji, sem prišla na ekonomsko fakulteto le še po izpisni list.

Urška: Vse to, kar smo zadnji dve leti počele in se trudile, je dobilo fizično obliko. Trajalo je toliko časa, ker smo same pisale komade in besedila, iskale smo svoj zvok, ki ga imamo zdaj. Težko je bilo takoj ugotoviti, kaj nam najbolj leži.

Eva: Ko smo začele, so imeli drugi z nami težave, ker so nas drugače videli, kot smo se same.

Zala: In tudi z nami ni bilo ravno lahko delati. Toliko smo preglasne, da nas je težko posneti: frekvenčno povozimo vse druge zvoke. Ko zdaj poslušamo posnetke, je v kakšnem refrenu naš vokal umaknjen v ozadje. Matej Gobec, ki je v studiu RSL Production poskrbel za snemanje vokalov in končni mastering, nam je dejal, da se je preznojil, preden je vse skupaj uskladil. Na odru v živo je seveda drugače, lahko se izživimo. Pojemo na mikrofone, s katerimi lahko nekoliko reguliramo premočne zvoke. Če je zraven elektronski zvok in so vsi drugi inštrumenti ozvočeni, moramo biti ozvočene tudi me. V klasičnem svetu so operni pevci ravno tako ozvočeni, če na prostem pojejo z orkestrom.

Urška: Veliko, saj smo vendar babe! (smeh)

Eva: Zavedamo se, da je danes za neko prezentacijo pomembnih veliko stvari, od zunanje podobe do gibanja na odru. Vse tri smo izrazite vizualke.

Urška: Veliko poudarka damo tudi na modne smernice, že od začetka sodelujemo z Janjo Videc, ki je bila takrat še neznana modna oblikovalka, v tem času pa se je že uveljavila. Kdaj se oblečemo tudi same.

Zala: Doma že imamo lepe obleke, saj smo klasične glasbenice in jih potrebujemo za nastope. Ampak to seveda ni to; kar počnemo z glasbo, želimo izraziti tudi skozi oblačila. Da tudi plešemo, smo malce funky, skratka da smo čim bolj takšne, kot v resnici smo. Za zdaj za koreografijo skrbimo same, rade pa bi iz tega naredile še kaj več. Vsak detajl se nam zdi pomemben, počasi sestavljamo celotno podobo Tosca Beat.