Katalonija, Slovenija in prihodnost Evrope

S tem prispevkom se odzivam na pismo, ki ga je Dnevnik objavil v soboto, 28. oktobra, in ga je podpisal Boris Nemec iz Šempetra pri Gorici. Star sem že 83 let in doživel sem tudi vse težke izkušnje in preizkušnje druge svetovne vojne in tudi po njej. Sem član ZZB za vrednote NOB Slovenije. V tem svojem prispevku navajam vsebino članka Pogovori o Kocbeku, ki je bil v reviji ZZB za vrednote NOB Svobodna beseda v rubriki Aktualno objavljen v februarju 2017 in prikazuje objektivno sliko in dogajanje v NOB med vojno in tudi po njej. Ta članek v reviji je podpisal Lojze Štih. Udeleženci okrogle mize v Krškem so bili s pogovorom zelo zadovoljni. Menili so, da se bo treba Kocbeku še oddolžiti za vse, kar je storil v NOB.

O Edvardu Kocbeku je članom ZZB za vrednote NOB Krško govoril dober poznavalec Edvarda Kocbeka dr. Matjaž Kmecl. Poudaril je, da je bil Kocbek med NOB eden od najpomembnejših organizatorjev partizanskega gibanja. Dejal je tudi, da je vprašanje, kako bi potekal partizanski boj, če se krščanski socialisti, katerih vodja je bil Kocbek, ne bi priključili partizanom. Kocbekovo delo v glavnem odboru OF ni bilo lahko, saj je bil nenehno med kladivom in nakovalom. Na eni strani je imel težke razprave z Borisom Kidričem in Edvardom Kardeljem, ki sta zastopala Komunistično partijo, na drugi strani pa je moral veliko razpravljati s svojimi kolegi – krščanskimi socialisti, ki so prav po zaslugi Edvarda Kocbeka množično odšli v partizane.

Prav ti pa se pogosto niso strinjali z linijo, ki jo je zastopala Komunistična partija. Kocbek se je zavzemal za preobrazbo slovenskega narodnega značaja. Večkrat se je spomnil Cankarjevih Hlapcev in menil, da se lahko z uporom proti okupatorju tudi duhovno dvignemo. Dela v izvršilnem odboru OF se je oprijel z vso resnostjo. Med predstavniki krščanskih socialistov in člani partije v OF so večkrat nastala nasprotja. Krščanski socialisti so menili, da so v podrejenem položaju. Komunisti kot organizatorji upora pa so menili, da jim pripada vodilni položaj. Kocbek je navezal stike tudi s škofom Rožmanom in mu skušal dopovedati, da OF ni komunistična organizacija, saj v njej enakopravno sodelujejo krščanski socialisti in še številni drugi. Pozival je dr. Rožmana, naj ne podpira vaških straž in bele garde.

Kot smo izvedeli, je bilo v Izvršilnem odboru OF veliko razprav o tem, kakšna bo ureditev v Sloveniji po zmagi nad okupatorjem. V načelu je veljal dogovor, da bodo po vojni izvedene demokratične volitve in da bo uvedena prava ljudska demokracija.

Kocbek se je bal, da se to v resnici ne bo zgodilo. Žal je imel prav. OF je takoj po vojni pozabila na 8. temeljno točko svojega programa. Zavladal je nedemokratični partijski sistem. Kocbek se je temu uprl, tudi s pisanjem, v odgovor mu je partija odvzela vse funkcije in ga tako rekoč izolirala. Bilo mu je popolnoma onemogočeno vsako politično delovanje, pa tudi kulturno se ni smel udejstvovati. Slovenski kulturniki so se Kocbeku oddolžili tako, da so mu leta 1964 podelili Prešernovo nagrado. Kocbek je zaradi nekaterih svojih pogledov na tabu, kot so povojni poboji, doživel še veliko hudih kritik. Vihar se je polegel z njegovo smrtjo. Pokopali so ga z vojaškimi častmi, eden izmed govornikov na pogrebu je bil tudi Milan Kučan, takratni predsednik skupščine SRS.

Metod Škerjanec, Ljubljana

Preberite zadnje članke