Za Evropo je zelo pomembno, kakšen bo ta vladni program, saj ne gre za običajne čase. Vzpon gospodarskega nacionalizma, vse večje varnostne grožnje in nadaljevanje begunske krize bolj kot kdajkoli prej zahtevajo kolektivne odgovore. Kitajska postaja vse bolj samozavestna in aktivna, administracija ameriškega predsednika Donalda Trumpa pa je jasno pokazala, da zaničuje Evropsko unijo in da je sumničava do nemške gospodarske moči.
Doma so bila temeljna načela EU na preizkušnji z brexitom in s kljubovalnima vladama Poljske in Madžarske, držav, ki imata – kot je nedavno opozoril Constanze Stelzenmüller iz Brookings Institution – veliko koristi od članstva v EU, nočeta pa nič vedeti o obveznostih, ki so povezane s tem.
V tem kontekstu je bila majska izvolitev Emmanuela Macrona za francoskega predsednika olajšanje za Nemčijo. Vendar je Macron postavil Nemčijo v neprijetno situacijo, ker se je morala odzvati na njegove predloge reform na ravni EU. S tem, ko se je zavzel za skupni obrambni proračun, harmonizacijo davkov in skupni proračun evrskega območja, je Macron povsem zamajal status quo.
Zdaj se zastavlja vprašanje, ali bo največja po prebivalstvu in gospodarsko najuspešnejša država v EU pokazala sposobnost, da prevzame vodilno vlogo, ki jo ti težki časi zahtevajo. Vsaka stranka v koalicijskih pogajanjih prinaša na pogajalsko mizo povsem drugačen vidik. Glede evropskih zadev CDU kanclerke Angele Merkel, ki je na oblasti 12 let zapored, prinaša kontinuiteto. Toda bolj konservativna CSU se zaradi rivalstva populistične Alternative für Deutschland (AfD) pomika zelo na desno.
Od ostalih dveh strank je FDP nepopustljiva do Evrope. Njeni voditelji menijo, da mora Grčija zapustiti evrsko območje in da je treba odpraviti mehanizem EU za reševanje držav, ki so v težavah. Po drugi strani se Zeleni zavzemajo za poglobitev evropske integracije, toda v tem ne vidijo svoje prednostne naloge in so najmanjša stranka za pogajalsko mizo.
Na koncu bi lahko nov vladni program odražal sum, da bi ostale članice EU svoje težave raje reševale z nemškim denarjem kot z domačimi reformami. Nemški politiki in nemški ustvarjalci javnega mnenja skoraj vsak predlog za reformo na ravni EU presojajo skozi to prizmo prerazporeditve denarja. Programe, ki se ne bodo iztekli v strukturne transferje, rutinsko secirajo na ta način, da se prepričajo, da ne bodo postali bančni avtomati za druge države članice.
Tako na primer Nemci ne gledajo na skupni proračun kot način, da se financira javne dobrine, kot so raziskave ali infrastruktura, ampak kot sredstvo, s katerim se Nemčijo prisili, da pokrije stroške drugih držav. Podobno na skupno zavarovanje proti brezposelnosti gledajo kot na program, v okviru katerega morajo Nemci plačevati za brezposelne španske in francoske delavce. Na program zajamčenih vlog za banke pa kot način, da se prisili previdne nemške varčevalce, da plačujejo za slaba posojila Italijanov.
Vsekakor je legitimno zastaviti vsakega od teh vprašanj. Vse predloge je treba natančno preučiti, da se zagotovi, da ne bo prišlo do zlorab ali moralnega tveganja. Evropska solidarnost ni enosmerna cesta.
Toda obenem morajo nemški voditelji uvideti, da je njihovo osredotočanje zgolj na distribucijske učinke destruktivno. Spomniti se morajo na trenutek leta 1979, ko se je britanska premierka Margaret Thatcher pojavila na evropskem vrhu in rekla: »Hočem svoj denar nazaj.« Enaka logika je bila na delu skoraj 40 let pozneje med kampanjo za brexit, ko so politiki, ki so zagovarjali izstop iz EU, napačno trdili, da bo umik iz EU prinesel »nazaj denar« Nacionalni zdravstveni službi (National Health Service), kot se imenuje britanski zdravstveni sistem.
Zakaj je Nemčija postala obsedena z bojaznijo, da bo plačala preveč? V proračunu EU bi bilo treba kritizirati marsikaj, a težko je reči, da Nemčijo obravnava nekorektno. Nemčija najbrž neto res največ prispeva v blagajno EU, toda to je zato, ker ima največje gospodarstvo. Glede na svoj nacionalni prihodek tudi države, kot so Belgija, Francija in Nizozemska, prispevajo primerljiv in pomemben delež svojega neto prihodka.
Podobno so neutemeljene nemške bojazni, da evropski mehanizem stabilnosti (EMS) služi kot kanal za skrite transferje. Vsekakor ima EMS koristi od nizkih stroškov za izposojeni denar, ki se največkrat steka v države posojilojemalke. In če Grčija ne bo mogla odplačati svojih dolgov, potem bodo utrpele izgubo države, ki so v sistemu EMS posojilodajalke, to tveganje pa ni vključeno v obresti, ki jih plačuje Grčija. Vendar je doslej EMS ves čas dosegal dobičke in vsaka izguba bi se porazdelila med države članice EMS – med katerimi je na primer tudi Italija. EMS še daleč ni stroj za subvencije, ki bi jih financirali nemški davkoplačevalci.
Nekateri v Nemčiji nasprotujejo tudi sistemu Target 2, ki evidentira bilateralne presežke in primanjkljaje nacionalnih centralnih bank v razmerju do Evropske centralne banke (ECB). Tako na primer Hans-Werner Sinn z münchenske univerze trdi, da je sistem Target postal instrument za skrivne aktivnosti v korist zadolženih držav južne Evrope. V resnici je imela septembra Bundesbank nasproti ECB presežek v višini 878 milijard evrov neto, medtem ko sta Italija in Španija zapisali primanjkljaj v vrednosti 432 in 373 milijard evrov. Te vsote kažejo, do katere mere uradni finančni tokovi še vedno nadomeščajo zasebne.
A tudi ta ureditev ni stala Nemčije niti evra. Nasprotno, pri sistemu Target gre predvsem za kolektivni program zavarovanja: če bi neka nacionalna banka postala plačilno nesposobna, bi se izgube porazdelile na vse države članice ECB. Sistem zato omogoča nemškim izvoznikom, da svoje izdelke še naprej prodajajo južni Evropi, ker jim daje jamstvo, da bodo za to dobili denar. Trditev, da Nemčija s tem izgublja, je preprosto napačna.
Vedno bo obstajalo zanimanje politične stranke, da se odzove na bojazni volilcev. Toda politiki imajo tudi dolžnost, da volilcem povedo resnico, kadar so njihove bojazni pretirane in neutemeljene. Evropa potrebuje Nemčijo, ki bo slabo pripravljene predloge zavrnila. Potrebuje pa tudi Nemčijo, ki bo presegla svoje ozkoglede obsedenosti in pokazala, da je zmožna prevzeti vodilno vlogo.
V sedanjih koalicijskih pogajanjih imajo nemški vodilni politiki priložnost, da ocenijo nove globalne razvojne trende, ki bodo imeli daljnosežne posledice za Evropo in Nemčijo. Odločiti se morajo, ali je nevarneje, če ne storijo ničesar ali če prevzamejo pobudo. Nihče ne pričakuje, da se bo Savel spreobrnil v Pavla, kljub vsemu pa lahko upamo na novo nemško vlado, ki bo ravnala odgovorneje, ko bo treba predlagati rešitve.
Jean Pisani - Ferry je profesor na Hertie School of Governance v Berlinu in na Sciences Po v Parizu ter nekdanji vodja France Stratégie iz Pariza, ustanove, ki svetuje francoski politiki.
