V nasprotju z ljubico in njenim sinom, pesnikom, pa vseznalec vendarle nečesa ne zmore – ne zna leteti, kar čuti kot manko in celo poraz (»Bog, ni prav, / človeka mamiš, da zavzplahutava, / peruti pa ne ti mu nisi dal / ne kurčeva država«). Letenje, prastaro človekovo stremljenje, je vodilna hrepenenjska metafora zbirke. Maršal ne razume, kako lahko »lebdijo babnice debele« kot njegova »dvestokilska« ljubica, ki jo ob plesu proti vsem zakonom gravitacije lahkotno dviguje, on pa se »ne more odlepiti od tal«. Jesihu je na teh mestih uspela ena najočarljivejših ubeseditev presežne vrednosti umetnosti in domišljije. Ni naključje, da zbirko zaokroža pesem v oklepaju, ki deluje kot pripis, v kateri se maršal (po svoji fizični smrti) pojavlja le še kot obrobna opomba, glavna akterja pa sta pesnik in njegova debela mati – plesalka, ki ju povezuje ista lastnost: »[K]o rimam, zavzdiguje me od tal, / kot njo je v piruetah vzdigovalo.« Zato je Jesihova zbirka Maršal z vsemi že znanimi retorično-ritmičnimi bravurami tudi in predvsem pesnikov hommage materi in otroštvu, »ki v starcu nikdar ne premine«, ob čemer figura maršala deluje kot medij za priklicevanje spomina.
Kritika knjige Maršal: To ni maršal
Naslovnica Maršala, nove pesniške zbirke Milana Jesiha, bralca nekoliko zavede, posebno če ne pogleda na hrbtno stran ovitka. Naslov, podnaslovni indic (»88 pesmic« spominja na 88 let Titove življenjske dobe) in vizualni namigi vzbujajo namreč prenagljeno pričakovanje, da bo pesnik v jesihovsko sočni maniri dialogiziral s slovensko oziroma jugoslovansko polpreteklo zgodovino in njenim glavnim akterjem, maršalom Titom. Preden se človek začne spraševati, kaj za vraga lahko poezija o tej mistificirano-travmatski temi še izreče, in predvsem, kaj lahko spremeni, postane jasno, da maršal ni le tisti en in edini zgodovinski Tito, ampak pretočna identiteta, ki lahko tudi »kratkomalo zgine«. Maršal kmalu dobi svojega pendanta v liku ljubice, pesnikove matere (»Maršal je ljubil mojo mamo / in jaz sem to razumel in sprejemal«). Mama je bržkone tudi prava protagonistka zbirke, saj se nam šele skozi njen pristranski, emocionalni pogled postopoma izrisujejo poteze častitljivega moža. To podobo pa zamajajo in relativizirajo humorno-ironični medklici pesnika, ki je prikrit opazovalec in komentator strastnega odnosa. V eni izmed najdaljših pesmi, hvalnici maršalovim dosežkom – kajti maršal zna in zmore vse, in to celo hkrati: od sukanja rapirja do »glumljenja« Dedka Mraza in uravnavanja vesolja – pesnik na koncu podtakne še ironični zasuk: »Tako, zdaj tu opisal sem maršala, / predvsem kaj vse titan je zmogel hkrati, s poudarkom, / da je to občudovala / vanj zatrapana moja mati.« Skozi vzpone in padce ljubezenskega razmerja se maršal prelevi v univerzalno projekcijsko figuro človekovih hrepenenj in razočaranj. Je častihlepen modrooki megaloman, a vendar človeški v svoji otroški ranljivosti in negotovosti, kar pa njegovih slabih dejanj niti ne opravičuje niti ne graja. Maršalova podoba se znajde v prepletu nenehnih protislovij in ironičnih preobratov, ki so onkraj vsakršnih vrednostnih sodb in moralizmov.
