Nezadovoljnih občanov, narodov, lokalnih skupnosti ali teritorialno zaokroženih lokacij je veliko povsod, tudi v Evropi. Nezadovoljstvo je normalno in reševanje nezadovoljstev bi tudi morala biti običajna zadeva. Ljudje ne moremo biti ujetniki v okolju, ki nam ni prijazno, pa čeprav to okolje deluje v demokratičnih okvirih, na račun katerih lahko pravno zatira legitimna hotenja in odločitve manjšin.
Nezadovoljstva so različna, tudi takšna, ki temeljijo na ekonomski požrešnosti in želji (novih) elit po ugrabitvi lastnega kosa obstoječe ali nove države – seveda so takšna nezadovoljstva skrbno embalirana v ovoj nacionalnega in verskega patriotizma, koristi ... Četudi so takšna hotenja zavržena, so prav tako legitimna kot vsa druga, saj jih sprejema in potrjuje večina. Izkušnje nas učijo, da ni pomembna niti legalnost niti legitimnost, ampak da odločanje mednarodnega okolja, ki nekaj dovoli in prizna, drugo pa ne, izhaja iz povsem druge znane zgodbe: projekcije škod in koristi.
Ko je razpadala Jugoslavija, je kazalo, da bo socializem zamenjal kapitalizem, kar je bil prvi del vstopnice do priznanja novih entitet, drugi del je bila dopuščena kruta in krvava realnost. Razpad prejšnje države je temeljil izključno na ekonomskem separatizmu in kratkovidnih lokalnih šerifih, ki so v končni fazi še bolj osiromašili in pokradli lastne nove države, kot je to prej delal Beograd. Danes smo spet v demokratičnem centralizmu, ki ima središče v Bruslju, vendar ga laže prenašamo, saj smo neto prejemniki, prej smo bili neto plačniki. Kmalu bodo tam še preostali deli prejšnje države in spet bomo demokratično skupaj.
Pa poglejmo demokratično samoodločbo na Kosovu, ki jo je mednarodna skupnost odobrila, pa tam ni nič drugače kot v drugih državah EU, kjer to ni dopustno. Pa denimo samoizrekanje na Krimu – tam izida mednarodna politika ni odobrila, ker je šlo za Rusijo in posredno njene koristi – če bi se prebivalci Krima odločili za združitev z EU, bi to bilo demokratično in legitimno ter odobreno.
Ali bodo Škoti in vsi drugi čakajoči na svojo neodvisnost dobili svojo državo ali avtonomijo, spet ne bodo odločali Škoti itd., ampak trgovina v Londonu in Bruslju. Nastanek in priznanje novih držav je bolj pereče zunaj EU, kjer se tudi zaradi tega dogajajo vojne. Vse kaže, da niti mednarodna skupnost, niti lokalne politike nimajo recepta proti nastajanju novih nacionalno in versko čistih držav. Taka tendenca pa lahko slabo vpliva na razvoj dogodkov v velikih večnacionalnih državah, kot je denimo ZDA in kot so že zdaj številne evropske države, kjer rodnost domačinov upada. Morda bodo v kratkem v kaki nemški deželi ugotovili, da je tam več Turkov kot Nemcev, izvedli bodo demokratični referendum in zahtevali neodvisnost, suverenost …
In kakšen bi lahko bil izhod iz teh slepih ulic? Razmeroma enostaven. Odločevalci bi morali namesto parcialnih (materialnih) koristi upoštevati le dve načeli. Prvo znano načelo pravi, da ne naredi drugemu nič takšnega, česar ne želiš, da bi kdo naredil tebi. Drugo je podobno, sicer na prvi pogled težko razumljivo, vendar je v zgodovini vedno delovalo: moja dobrobit obstaja pod pogojem, da je tudi tebi dobro – torej dobro življenje in počutje lahko obstaja le, če je vzajemno.
Bojko Jerman, Dolsko
