Nočem generalizirati, a upam si trditi, da je položaj žensk vsaj na Balkanu podoben opisanemu. Tako v vaši kot naši družbi še ne moremo govoriti o enakopravnosti med spoloma. Tudi v ZDA ženskam zagotovo ne gre bolje, kar je očitno iz politike, ki jo pooseblja Trump, sodelujejo pa tudi mediji.
To je vidno v politiki in ekonomiji, o tem priča zastopanost žensk v znanosti in umetnosti ter drugih porah družbe, razen seveda v službah, ki so slabše plačane in manj cenjene. To sklepam tudi po odzivu bralk, ki se v teh mojih kratkih zgodbah prepoznajo. Prozo mora zaznamovati svojevrsten lokalni značaj, ker je le skozenj mogoče slikovito povedati univerzalno zgodbo.
Drznili ste si dregniti v institucijo matere, ki v nekem trenutku ne ve več, kako naj ima rada svojega otroka.Rekli ste, da sem si drznila, kar zelo dobro povzema miselnost naše družbe. To je še vedno tabu, družba namreč pričakuje, da ženska svoje vloge ne bo izpolnila le kot dobra delavka v službi, temveč je samoumevno, da se mora realizirati predvsem skozi materinstvo. Matere, ki se v tej vlogi ne znajdejo, so v družbi očrnjene, podobno »grešne« so ženske, ki si otrok sploh ne želijo imeti. Če moški zapusti družino, ker se ne znajde v vlogi očeta in moža, je to družbeno sprejeto…
A vaše junakinje niso le svetnice, tudi one kdaj lažejo, varajo, prikrivajo, so, skratka, polne človeških napak.Seveda, tudi one imajo lastnosti resničnih oseb, niti slučajno si nisem želela portretov svetnic, ki bi se prilegali željam patriarhata. Nekatere med njimi morda niti niso dobre osebe, ne varajo le ljudi v svoji okolici, temveč še najbolj sebe. Običajne, vsakdanje osebe so, zato so zgodbe napisane skozi prvoosebno pripovedovalko. Pomembno se mi zdi, da dam glas junakinjam, ki so daleč od popolnosti, in bralec se zaveda, da zgodbo pripovedujejo s svojega zornega kota, ki ni nujno edini verodostojen. S tovrstno nestabilno, nezanesljivo naracijo omogočim bralcu lastno interpretacijo.
V dela vključujete ironijo, pogosto tudi prek boleče naivnih izjav nekaterih junakinj; ena od njih denimo ne more razumeti, zakaj par raje živi na koruzi, kot da bi se poročil. Ostane vaša ironija kdaj spregledana, komu uide?Zagotovo, ker je taka narava teh zgodb in ker so pisane prvoosebno – denimo zgodba Nektar o nespretni pesnici. Upam, da pri branju vsi uvidijo, da je njena pesem obupna. Ne vem, ali vsi razumejo, da ima v resnici rada ženske. Vse to prepuščam bralcu, vsekakor pa uporabljam ironijo, da zgodbo še bolj destabiliziram. To je najlažje narediti prek že omenjene prvoosebne pripovedi, pa tudi prek dialogov. Cenim trenutke, ko kak bralec ne razume, da sem bila ironična, pa zaradi nekaterih trditev v zgodbi zahteva pojasnilo.
Na okrogli mizi v sklopu Vilenice ste rekli, da naravnost prezirate pisatelje, ki se ne odzivajo na družbeno problematiko vsaj v lastni, neposredni okolici. Poleg tega vlogo umetnika danes ironizirate tudi v nekaterih svojih zgodbah.Nekateri makedonski pisci in umetniki v času te enajstletne krize zgolj molčijo, češ da se distancirajo od naše žalostne resničnosti. A nihče ne živi izoliran od družbe, in če se že predstavlja kot avtor, kritik ali mislec, mora tovrstno dogajanje kritizirati. Ni nujno, da to počne angažirano prek svojih del, a ne prenesem, da pisci kot javne osebnosti, ki živijo v razrvani makedonski družbi, ne reagirajo na absurde, nepravičnost in celo fašizem, ki se dogaja okoli njih. Ob tem pa si upajo reči, da so intelektualci.
A slovensko-makedonska avtorica Lidija Dimkovska je nedavno povedala, da je okoli 80 odstotkov sodobne makedonske poezije ljubezenske. Gre za množični eskapizem?Situacija je res nenavadna. Po nekoliko dolgočasni prozi, tudi magičnem realizmu, imamo zdaj razveseljivo novo generacijo prozaistov, denimo Davorja Stojanovskega, Frosino Parmakovsko in Petra Andonovskega, ki lokalni kontekst prikazujejo na zelo barvit način. Ne oni ne jaz nismo kritični na prvo žogo, a jasno začrtamo okoliščine naše družbe, v tem ni nič abstraktnega.
V poeziji pa smo že leta priča valu ljubezenske, eskapistične poezije, zaradi katere se zdi, da pesniki zadnjih enajst let niso živeli ne v Makedoniji ne na tem svetu, verjetno tudi ne sledijo pretirano tuji poeziji. To bi bilo treba bolje raziskati.
Raziskovalno ste se ukvarjali s primerjanjem makedonskega in ameriškega humorja v literaturi. Kakšne so podobnosti in razlike?Američani so humor v literaturi ustoličili z Markom Twainom v 19. stoletju, izhaja iz satirične tradicije v 18. stoletju v Angliji, medtem ko Makedonci humor redko vključimo v zgodbe. To se je začelo dogajati šele v zadnjem času, sicer smo, kot kaže, bolj predestinirani za patos – všeč so nam patetika, sentimentalno, tragedija. Satira je prišla šele z zadnjimi političnimi pretresi in protesti, ko so jo začeli pisci skupaj s humorjem uporabljati kot subverzivno metodo. Obstaja torej stereotip o Makedoncih, ki ves čas pripovedujejo šale, poznamo folklorni humor z likom dobrega prevaranta Itra Peja, a takšne tradicije v književnosti nimamo.
