Moja ljubezen do literature se je rodila še pred zanimanjem za publicizem, a publicistika in literatura se oplajata predvsem v organizaciji misli. Publicistika mi je dala voljo, da svojo misel izčistim, da vem, kaj je predmet teksta, in da se omejim v številu znakov. Kot novinar si prostorsko omejen, bralec se ob tvojem tekstu zadrži samo nekaj časa, zato moraš v niši ponuditi optimalno vsebino. Ker je novinarsko delo zasnovano na rezanju, ne na dodajanju, mi je ta izkušnja dala tudi boljši slog. A v običajni publicistiki, ki sicer na zelo pretanjen način opisuje našo resničnost, ne moreš iti do plasti, ki mene najbolj vznemirjajo – do psihologije. Želela sem si vsebin, ki jih ni mogoče pretvoriti le v novico.
Vaši junaki so zelo vsakdanji liki in obenem osebe, ki bi jih normativna družba označila za šibke, denimo mož alkoholik, mati, ki ne mara svojega pravkar rojenega otroka, celo majhna punčka, ki prdi. Kaj nam povedo o danes?Liki mojih zgodb slikajo svet s hudimi primanjkljaji, ki pa ni inherentno slab. Junaki so sodobni, kar pomeni, da so s svojim čustvenim življenjem obsedeni bistveno bolj kot z zunanjim svetom. To bi lahko opisala kot gasilsko veselico solipsistov, mislim pa, da je med mojimi junaki in solipsisti mogoče razlikovati – moji junaki se zase aktivirajo tudi zato, da bi naposled postali boljši za svet. Naš danes je danes vase pogreznjenih ljudi, ki pa korak za korakom opravljajo s cinizmom, da bi ljubezni lahko vrnili ugled. Mislim, da bi vsi po malem radi, da se kakšna stvar znova vzame zares in predano, čeprav radi trobimo, da je distanca najvišja vrednota. Navsezadnje nas ni pripeljala daleč.
Ste pomislili, da bi bilo tako intenzivno popisovanje čustev lahko videti sentimentalno? Ali da bi tovrstno ukvarjanje s čustvi kdo utegnil pejorativno označiti kot žensko pisavo?Če bi hotela biti sentimentalna, bi morala poveličevati naše čustveno življenje, ga estetizirati tudi na mestih, ki so grda, sporna, to pa me ne zanima. Stremim k hladnokrvnosti in temeljitosti. Sentimentalnost vsebuje odpuščanje za vsako ceno, namiguje tudi na neki višji smoter, moje zgodbe pa si prizadevajo za razumevanje. Sprejemajo ali odpuščajo naj bralci. Nasploh se mi zdi sentimentalnost v literaturi problematična, ker laže o naravi resničnosti in je eskapistična. Zame je najbolj zadovoljujoče, če lahko pri nečem, kar ni lepo, v analizi zdržim do bridkega konca. Strahu, da bi zapadla v solzavost, torej ni bilo, za kaj takega bi res morala biti drugačna avtorica.
Če že govorimo o ženski pisavi, jo moramo razumeti historično, ne esencialistično. Ženske – razen izbranih – večino zgodovine niso imele politične moči, zato so tudi v literaturi pogosto obravnavale tisto, s čimer so razpolagale; če so se moški ukvarjali s političnimi problemi, so bile ženske potisnjene v premišljevanje o odnosih. To je kontingentno z zgodovino, torej za ženske avtorice ni nujno značilno.
Situacije, ki bi utegnile zapasti v razčustvovanost, preobračate s samozavestnim humorjem in ironijo. A včasih ste nevarno blizu tudi cinizmu.Tega se bojim, cinizem me tudi pri velikem delu sodobne slovenske literature izredno moti. Tako kot ne maram sentimentalnega v odnosu do resničnosti, ne maram cinizma. Slednji je izredno lahka rešitev za biti v svetu, cinik lahko sodeluje v nečem tudi, če to prezira, resničnost ga sploh ne prizadeva. Ne vem, kaj ostane od človeka, če mu vzamemo zmožnost pristnega čustvovanja. Težko je bilo sicer vzdrževati ravnovesje med tem, da si liki dovolijo biti sami do sebe distancirani, kar omogoča ironija, in paziti, da se ne bi prevalili na drugo, cinično stran.
Sicer pa je za vašo knjigo pomembna tudi fizična ilustracija čustvenih stanj, vaši junaki so prepoteni, imajo podaljšane roke, robovi njihovih medenic izstopajo… Zakaj je ta telesnost pomembna?Pomembna je ravno zato, ker ni cinična. Kdor si dovoli pristno čustvovati, bo marsikaj občutil tudi telesno. Nelagodje, veselje, kar koli pač. Če je cinizem rezerviran za govoreče glave, ki tako rade naseljujejo slovensko literaturo, bo polnokrvni junak dobil telo. V slovenski književnosti je telo izredno pogosto izključno seksualno, kar se mi zdi malo smešno. Povprečni slovenski junak se svojega telesa zave, ko masturbira, ne pa ko ljubi ali sovraži. Zakaj je tako, lahko samo ugibam. Sicer pa mi je »telesne« junake izredno lahko ustvarjati, ker sama nisem vizualni tip človeka, ampak stvari prej doživim, kot vidim.
Kaj vam ponuja forma kratke proze? Ena osrednjih zgodb zbirke Veliki voz prehaja že skoraj v novelo.Kratka zgodba je zoom in. Če je roman zoom out in se lahko bolj razvezano ukvarja z nekim družbenim kontekstom, torej meče širšo luč na neko dogajanje in like, je kratka zgodba potop v intimo. Veliki voz je bil zame preizkus kondicije, ali zmorem pri nekem liku in pri enem problemu ostati dlje časa. Hkrati se mi je zdelo nujno, da ta zgodba postane dolga, ker se glavni junak izredno rad izogiba ključnim stvarem, čeprav samega sebe zelo pretanjeno analizira; morala sem se zaljubiti vanj, da sem zgodbo lahko dokončala. Na svoje like sem navezana, z njihovimi čustvenimi stanji ne morem na hitro opraviti, sicer bi to pomenilo prisvajanje vsebine, v katero ne verjamem zares. Moj vzornik je de Sade, avtor znamenite misli, ki gre v parafrazi nekako takole: »Če se gremo, se gremo.«
