Ta medprostor je v družbi zelo dejaven, večina pripadnikov skupnosti LGBT je v njem, četudi so že outirani. Bivajo v karanteni med getom in družbo, v knjigi pa opisujem njihovo intimo, ki je iluzorna tako navzven kot navznoter. V resnici je človek nenehno izpostavljen opazovanju, pričam. Če ne notranjemu nadzoru, pa zunanjemu. Tovrsten drobnogled ni strahoten, terja pa določeno mero samozavesti, da se soočiš s seboj. Bivanje med varnostjo in nevarnostjo, jasno, vpliva tako na značaje posameznikov LGBT kot na to, kako nas vidi tista večina, ki ne hodi na referendume in nam posredno odreče pravice natanko s svojo odsotnostjo.
Bojne barve so v resnici varovalne barve. Ena od mojih junakinj se, preden gre iz pisarne med ljudi, našminka, ob srečanju z zunanjim svetom nujno potrebuje masko, pod njo je lažje sproščena. Potem pa si to masko slej ali prej spraska z obraza, ker postane moteča, vsaj pri meni je šlo za tak mehanizem. Bojne barve torej usmerjam navzven, v skupnost, pišem pa o izkušnji, kakor je videti od znotraj.
V knjigi nastopajo tudi homofobni liki, a jih ne očrtate zgolj kot negativce. Se je bilo težko vživeti v njihovo psihologijo?Strašljivo lahko se je bilo vživeti v primitivca, ki ima doma družino in je z njo prijazen, zato je dozdevno zgleden član družbe. Presenetljivo lahko se mi je zdelo tudi zato, ker sem uporabila samo jezikovna sredstva – nisem se vživljala v njihovo miselnost, temveč v njihovo krinko. Navsezadnje nasilneži nikdar niso zgolj negativci. Na delu je banalnost predsodkov in naše notranje zavore.
Očitno je, da ste tudi prevajalka, v obeh knjigah je opazna vaša izjemna sposobnost prehajanja med različnimi registri, od najbolj vulgarnega do poetičnega z narečji vred.To je šola Andreja Skubica, na prevajalstvu nam je, če se prav spomnim, predaval besedotvorje, seznanil nas je s sociolektom in sloji jezikovnih registrov, ki smo jih kakopak že poznali, pa si jih nismo drznili teoretsko zagovarjati zaradi tedanje na splošno precej puristične družbene klime. Hrvatizmi in kvalifikator pogovorno so bili nekakšen bavbav. Nikoli ne bom razumela zakaj. Presenetilo me je tudi, da je Skubičev Fužinski bluz v primerjavi z romanom Čefurji raus še zmeraj spregledan.
V vaših zgodbah je vselej veliko humorja in (samo)ironije, denimo registrirano istospolno partnerko okrajšate z RIP (rest in peace, op. a.). A enkrat ste že rekli, da ne želite zabavljati. Za kaj torej gre?Gre za zadrego, potem pa to zapakiram v humor. Nimam boljšega odgovora ne alibija. Ironija in humor sta zame stvar nesoočanja s stvarnostjo. Ne želim zabavljati, a drugega sredstva nimam, saj sem – kot bi rekli psihiatri – med pisanjem privzdignjeno razpoložena, hipomanična. Bralca predvsem ne želim dolgočasiti niti mu ne želim za bajne denarce prodajati tople vode za med.
Naslovi vaših zgodb se v nobenem primeru ne zdijo naključje – ne zgolj glavni naslovi na platnicah, ampak tudi preostali. Pozoren bralec bo denimo opazil, da se zgodba o pretepenem geju imenuje Primčeva Julija. Koliko pozornosti jim posvečate?S to zgodbo sem bila na Proznih mnogobojih, pa ni nihče opazil dovtipa in se mi je zdelo, da zabavam samo sebe, torej hvala. Naslov zbirke izhaja iz anekdote – babica mi je namreč, ko sem se ličila pred odhodom, enkrat rekla: »Duš, si se napleskala v bojne barve.« V knjigi pa se res bojujem s sabo, s sceno LGBT, z Javno agencijo za knjigo – ne vem, s kom ne.
Kot mit sem prepoznala domnevo, da naj bi bila scena hermetično zaprta in nedostopna, a si ožjo družbo raje doziram po posameznikih namesto skupinah. Kar se tiče JAK – v glavo sem si vnaprej vtepla, da se jim knjiga ne bo zdela dovolj relevantna za subvencijo. Še en mit.
V primerjavi s prvo zbirko Težkomentalci je ta bolj dinamična, vpeljali ste še več različnih pripovednih perspektiv, zdaj pa pripravljate roman. Kakšne so prednosti kratke zgodbe v primerjavi z romanom?Glede forme težko teoretiziram, nimam še selektivnih filtrov, odločitve o pisanju sprejemam bolj nezavedno, intuitivno. Težkomentalce in Bojne barve sem pisala tesno zaporedoma. Težkomentalci so me ves čas držali v kratkoproznem vozlu, Bojne barve pa sem odmetavala sproti in opilke nizala v mavrico. Od tod tudi naslov.
Vaša prva knjiga je bila delno tudi avtofikcijska, razmere na psihiatriji poznate iz osebne izkušnje. Kako je s to? Ali vidite svoje pisanje, ki je družbeno angažirano, tudi kot aktivizem?Zagotovo se ga da tako doumeti, a je odvisno od tega, kdo bere. Pišem namreč za izven in konto, k. g. lezbične scene. Doma nisem ne v psihiatrični bolnišnici ne na sceni LGBT, ves čas pisanja sem v medprostorju. Aktivistični potencial je navzoč na ravni bralca v smislu aktivnega državljanstva in ne pripadnosti.
V svoji glavi pa sicer ne znam dobro ločiti niti romana in kratke zgodbe, zame je vse to literatura, zato tudi za ločevanje med avtofikcijo in literaturo nisem usposobljena in to raje prepuščam literarnim kritikom.
