Toda veliko pomembnejša so majhna in od mesta malce pozabljena igrišča v soseskah. Čeprav je na njih le stara zguncana gugalnica z gumo ali še starejši, že precej oluščeni kovinski vlakec – čeprav so ti res redki, skoraj muzejski primerki – se na teh igriščih dogaja vsakdanje tkanje medsosedskih odnosov. Na teh igriščih se spoznavajo mame, na teh igriščih se išče medsosedska pomoč, ta igrišča so postala neke vrste generator sosesk. Temu pa je tako tudi zato, ker je svobodna igra otrok na ulici že desetletja skoraj prepovedan koncept otroškega prostega časa. Tudi otroci se morajo prilagoditi zahodnjaškemu konceptu razdelitve časa na delo (šolo, vrtec) in prosti čas (otroško igrišče), s tem da je ravno obisk igrišča ultimativno preživljanje kakovostnega skupnega časa otrok in staršev. Prav tako se morajo otroci prilagoditi temu, da igrišče ni svoboden poligon, tako kot je bila ulica, temveč je za igro točno določen strukturiran prostor, ki že sam po sebi določa tudi način igre: gugalnica je za guganje, tobogan za spuščanje, plezalo za plezanje. Vsakršno odstopanje od teh pravil – recimo metanja peska na tobogan ali celo skakanje po lužah – lahko povzroči prepir med starši.
Med obiski najbolj znanih ljubljanskih zunanjih igrišč pa se je vendarle izkazalo, da mesto v zadnjih letih presenetljivo konstruktivno razmišlja tudi o drugačnem konceptu igre. Najnovejša velika mestna igrišča, recimo v Šmartinskem parku ob Žalah in v Severnem parku ob Navju, so projektirana tako, da omogočajo kar se le da veliko svobodne igre in so opremljena z modnimi igrali, ki ponujajo več kot le eno vrsto uporabe. Res pa je, da je na obeh igriščih vsaj del igral istega nemškega proizvajalca, kar pa je posledica zakonskih varnostnih predpisov, ki projektante dobesedno silijo v izbiro sicer visoko kakovostnih, a tipiziranih kataloških igral z vsemi opravljenimi varnostnimi testi. Zato imajo le redka igrišča v Ljubljani unikatna igrala.
Navdušujoče pa je, da je mesto odprto tudi za take projekte, kot je gozdna igralna pot ob Vodnikovi cesti, kjer pa se izkaže, da imajo s kreativnimi igrali več problemov starši kot otroci, katerih svoboda igre je tudi na manj strukturiranih igriščih nenadoma omejena s prepovedjo, tokrat s prepovedjo staršev. Ker so obremenjeni s konceptom vzgoje v vati, se odraslim nenadoma zdi drevesna gugalnica previsoka, mlaka sredi igrišča, ki je tam namenoma, pa leglo bacilov in nevarnosti. Tako svobodna igra otrok ponovno ponikne v labirintu varnostnih pravil. Igranje na ulici, ki ga skoraj romantično opevajo starejše generacije, pa se tudi zaradi tega vse bolj umika v naftalin nostalgične zgodovine.
Najnovejši trend urbane otroške igre to v resnici ponovno vrača na ulico. Toda ne v obliki proste ulične igre, temveč v obliki mini igral na ulicah – narisanega ristanca, grbin na pločniku, kvadra pred semaforjem. Neverjetno se sliši, toda repliko legendarne betonske ribe kiparke Vladimire Bratuž Furlan, ki od leta 1958 ponuja igro na igrišču v Tivoliju, naj bi postavili na Gallusovem nabrežju, tako da se bodo po njej dobesedno na ulici lahko nemoteno plazile nove in nove generacije mestnih otrok.
Ne glede na všečnost sodobnih mestnih igrišč pa je najboljše igrišče predvsem tisto, na katerem se s svojimi prijatelji z veseljem igra vaš otrok.
