Osnovni koncept igrišča v Šmartinskem parku je nastal leta 2008. »Na začetku projektiranja je bilo še kar nekaj odprtih vprašanj, predvsem v zvezi s tem, ali bodo vneseni vodni elementi in ali naj se ohranijo sadna drevesa,« je razložila krajinska arhitektka Urška Kranjc iz Ljubljanskega urbanističnega zavoda in dodala, da so že tedaj vedeli, da bo to visokokvalitetno mestno igrišče, ki bo ponujalo veliko različnih igral z različnimi funkcijami z različne vrste igrami za vse možne starosti: »To je igrišče od nič do 99 let.«
Že od začetka so tudi vedeli, da bo na igrišču vsaj eno igralo plezalo z vrvmi: »Plezala z vrvmi so trend. Res so dobra, saj so namenjena igri v pravem pomenu besede. Na ta igrala otroci lahko plezajo na veliko načinov, pri tem pa dela celo telo.« Zdaj so na igrišču kar tri taka igrala: malo plezalo, srednje veliko plezalo s trampolinom na sredini ter visok tobogan, ki je brez konkurence ta hip najvišji tobogan na kakšnem od mestnih igrišč.
Nekaterim otrokom vzbuja strah, ki ga morajo premagati, če se želijo po vrveh povzpeti do košare in se spustiti po toboganu. »Za tako visok tobogan smo se odločili, da bi bilo vsaj eno igralo namenjeno starejšim otrokom, saj ti na igriščih navadno nimajo njim namenjenih igral ali kotičkov,« je razložila projektantka. Seveda so na igrišču tudi igrala za najmlajše. Za njih so manjši tobogani umeščeni na hribček ter posebne starosti prilagojene gugalnice ter seveda vodna igrala.
»Voda je dragocen element igre, ki pa na javnih igriščih ni pogost, ker zahteva veliko investicijo in vzdrževanje,« je razložila Urška Kranjec. Vodna igrala v Šmartinskem parku so tipska, izdelalo jih je nemško podjetje za igrala Richter Spielgeräte. Namestili so jih letos pomladi in nemudoma so postala priljubljena, saj ponujajo neizmerno veliko možnosti igranja. In še to, kar navadno zanima starše: voda v igralih v Šmartinskem parku je pitna, vsaj na viru, ker pride neposredno iz vodovodnega sistema.
Kaj si na igrišču želijo otroci
Urška Kranjec je tudi članica društva PaziPark!, v okviru katerega so delali projekt igrišča v šišenskem vrtcu. »To je bil odličen projekt, saj smo sodelovali starši, vzgojiteljice in otroci,« pravi Kranjčeva. Zdaj pa v okviru društva sodelujejo pri projektu snemanja filmov Pazi, kamera na gugalnici!, v okviru katerega otroci sami posnamejo kratke filme o igriščih. S tem so pridobili mnogo informacij o tem, kaj si otroci pravzaprav želijo na igriščih.
»Izkazalo se je, da si ne želijo toliko igral kot veliko zelenja in prostora za igro, za katero ne potrebujejo pripomočkov. Radi bi recimo kurili ogenj, a to na javnem igrišču pač ni mogoče. Dekleta imajo rada kotičke za klepetanje, vsi pa imajo radi kotičke za skrivanje, najraje po grmovju,« je otroške želje opisala krajinska arhitekta. Čeprav se zdi Šmartinski park ta trenutek še gol, so zasadili mnogo grmovja in dreves, zato pričakujejo, da bo že čez pet let dovolj sence in kotičkov za skrivanje. Sredi igrišča je tudi tekaško-kolesarska proga. Tudi ta je posledica želja otrok, saj jih je veliko dejalo, da radi tečejo v krogih: »Zato smo naredili to stezo, kjer so označeni tudi metri, tako da lahko merijo, kako hitri so.«
Šmartinsko igrišče ob velikem križišču mogoče nima najlepšega položaja, a ima vse, kar otroci potrebujejo za zabavo na igrišču. V prihodnosti bodo ob igrišču mogoče celo stranišča.
