»Luka in Maša se najraje igrata na tivolskem igrišču,« je navdušeno dejala Liljana Švegl, ki svoja otroka vsaj dvakrat na teden pripelje na igrišče ob tivolskem ribniku. »V naši soseski v centru mesta sicer je otroško igrišče, a je majhno in zanemarjeno, zato raje pridemo sem. Pa še na sprehod po parku gremo mimogrede,« pravi Švegljeva. Šestletniku in devetletnici je na igrišču najbolj všeč tobogan na hribu z visečim mostom, ki je bil ob svojem nastanku pred več kot dvajsetimi leti eno prvih takih igral v mestu.
Ni se bati, da spomina na tivolsko igrišče ne bi imela zapisanega tudi sedanja generacija otrok, tako kot mnogo generacij pred njimi, saj so tivolska igrišča najstarejša v mestu. Prvo je bilo urejeno v drugi polovici 19. stoletja v bližini tedanjega ljubljanskega Praterja ob Lattermanovem drevoredu. Nekaj desetletij pozneje, v dvajsetih letih 20. stoletja, so uredili še dve igrišči v južnem delu parka, pozneje še eno ob Cekinovem gradu.
Tudi Jože Plečnik je ob ureditvi promenade leta 1931 ob železniški progi zasnoval otroško igrišče. Med obema vojnama pa so ob ribniku uredili še »otroški paradiž«, kot so ga imenovali in so ga po načrtih arhitekta Borisa Kobeta dokončali leta 1943. To je bil temelj sedanjega velikega tivolskega otroškega igrišča, ki so ga prenovili v začetku devetdesetih let in ima to podobo še danes.
Igrišče je urejeno tako, da so sklopi igral namenjeni določenim starostnim skupinam otrok: na eni strani grička so igrala za mlajše otoke, na drugi za starejše. Poleg tobogana je zelo priljubljena tudi žičnica. »Na žičnico si ne upam, bojim se, da bom padel. Maša si pa upa,« je dejal šestletni Luka. A prav to igralo naj bi bilo po navedbah Marije Petrič, glavne vrtnarske oskrbnice parka Tivoli in otroških igrišč, najbolj priljubljeno. »Večino časa je na žalost pokvarjena, ker se na njej poleg otrok vozijo tudi očetje in je velikokrat potrgana,« je dejala. Tako kot so velikokrat polomljene gugalnice za najmlajše, ker se na njih gugajo starejši otroci, narejene pa so za manjšo težo.
Legendarna betonska ribica in igrišče med vrbami
Igrišče ob ribniku je polno vsak dan, če le ne dežuje. Dopoldne so na njem otroci iz vrtcev, popoldne družine. Največ otrok je ob sobotah in nedeljah dopoldne. »Včasih je igrišče preveč polno, ni prostora niti na klopeh, otroci pa se gnetejo na mostu. Tedaj gremo raje na sprehod,« je razložila Lilijana Švegl. Oskrbnica igrišča pa je dodala, da je res ob koncih tedna pred toboganom včasih dolga vrsta otrok. Se pa v zadnjem letu otroci več igrajo tudi na drugem otroškem igrišču ob kopališču, ki so ga prenovili pred dvema letoma.
»Na tisto igrišče prihajajo otroci iz Šiške, na igrišče ob ribniku pa bolj iz Centra,« meni Marija Petrič. A na tistem igrišču sta, čeprav so postavljeni novi tobogani, še vedno najbolj priljubljeni igrali stari tunel in legendarna betonska ribica, delo kiparke in arhitektke Vladimire Bratuž Furlan, ki na tem mestu stoji že od leta 1958.
Najbolj zanimivo v Tivoliju pa je, da si otroci prostor za igro izbirajo tudi zunaj urejenih igrišč. Ne le da so na igrišču ob ribniku najzanimivejša skrivališča v grmovju in tekanje po griču, otroci tudi zelo dobro vedo, katera parkovna drevesa so primerna za plezanje. »Zelo so bili priljubljeni borovci, ki so bili prav oguljeni od plezanja. A smo jih žal morali letos posekati, ker jih je napadla gliva,« je dejala tivolska vrtnarka. Svoje igrišče so si otroci naredili tudi pod vrbami ob Tivolskem gradu. »To ni bilo mišljeno kot igrišče, a tja hodijo predvsem vrtci, ker je prostor lepo zaprt z drevesi in imajo vzgojiteljice pregled nad otroki, ki se igrajo v pesku,« opaža Petričeva. Pozimi pa je najbolj priljubljeno tivolsko igrišče sankališče, dokaz več, da je ves park Tivoli lahko eno samo veliko otroško igrišče.
