Ko so zgradili naselje Župančičeva jama, je zaplata zemlje med naseljem in Navjem dolgo samevala, čeprav je projekt ureditve parka že od konca osemdesetih let čakal na uresničitev. Nazadnje so leta 2006 tam končno uredili Severni mestni park – Navje z igrišči. Tedaj je bilo to najmodernejše igrišče v Ljubljani, prvo take vrste v mestu. Izkazalo se je, da je bil park kot eno samo veliko igrišče pravzaprav vizionarski projekt. Nekaj elementov, ki jih na drugih igriščih šele zdaj uvajajo kot novosti, v tem parku obstaja že desetletje.
Eden takih je vrtiljak za invalidne otroke, prvo tako igralo na kakšnem ljubljanskem javnem igrišču. Na vrtiljak se lahko zapelješ z invalidskim vozičkom, hkrati pa se lahko na njem vrtijo tudi drugi otroci. Pravzaprav je vsaka stvar na igrišču premišljena. »Želeli smo narediti igralni prostor, ne le postaviti igral,« je poudarila Ina Šuklje Erjavec, ki je skupaj z možem arhitektom Andrejem Erjavcem projektirala park in igrišča. Zamisel o morskem motivu pa se je začela z izbiro osrednjega igrala – ladje: »Iskali smo igralo, ki bi bilo privlačno, posebno, večfunkcionalno. Ko smo pri nemškem podjetju Richter Spielgeräte videli to ladjo, nam je bila takoj všeč in porodila se je ideja o morskem igrišču.« Temu so podrejene prav vse podrobnosti igrišča, od reflektorjev, skritih v svetilnik, do valovitih klopi in stojal oziroma gugal v obliki privezov za čolne. Še celo kamni se zdijo, kot da so s kakšne obale. Toda v resnici so jih pripeljali iz dolenjskega gozda. Skale so zdaj lahko sedeži ali pa plezala. »Igrišče je zastavljeno tako, da je kombinacija tipskih igral in večfunkcionalnih igralnih elementov,« je pojasnila projektantka. V teh skalah se skriva tudi tehnološka inovacija, ki pa je na žalost delovala le ob odprtju igrišča – klini, za katere se zdi, da so le okras, so v resnici škropilniki vode, ki bi v poletni vročini ustvarili meglico in ohladili ozračje. Niti hribčki v okolici igrišča tam niso naključno: »Z razgibanim terenom smo želeli ograditi prostor, da je ločen od ceste, tako da otroci ne morejo na cesto, hkrati pa za njimi ustvarjamo intimnejši notranji prostor parka.« Brežine so hkrati izkoristili za tobogane in plezala. Vsa gugala so na robu igrišča, saj se s tem prepreči, da bi otroci tekali mimo.
Vse, kar je v parku, je igralo
Morsko igrišče pa je le prvi del igrišč v Severnem mestnem parku. Odprte površine parka so namenjene tekanju in igram z žogo. Del igrišča ob Navju pa je bil mišljen kot prostor za posedanje in druženje najstnikov. »Toda včasih si načrtovalci nekaj zamislimo, potem pa ljudje to uporabljajo čisto drugače. S tem ni nič narobe, je pa zelo zanimivo, da zdaj igrišče, mišljeno za najstnike, največ uporabljajo najmlajši otroci,« se je zamislila Ina Šuklje Erjavec. Malčkom je namreč zelo zabavno tekanje po valovih. Tako kot se škropijo pri vodnjakih. Ker so bila tedaj vodna igrala predraga, so vodo na igrišče vpeljali z vodnjaki, ki so postali vodna igrala. Tako v parku nič ni prepovedano, niti čofotanje po vodnjakih in veliki luži niti skrivanje za pitniki, ki si jih je zamislil Andrej Erjavec. »Vse, kar je v parku, je narejeno tako, da se lahko uporablja kot igralo. Zagovarjam to, da se lahko otroci igrajo povsod,« pravi Ina Šuklje Erjavec.
V parku pa je tudi del, ki je bil v času nastanka preveč vizionarski, da bi lahko zaživel, kot so si zamislili. »Zamislili smo si, da pride babica z vnučkom, sedeta na klop in poslušata pravljico,« je koncept Rastoče knjige razložil Andrej Erjavec. Toda ker nihče ni skrbel za tehnologijo, zdaj klopi ne govorijo več. Knjige pa vendarle niso popolnoma izginile: nedelujoča rastoča knjiga deluje kot neformalna izmenjevalnica knjig.
