Napovedi, ki so naziv Nobelovega nagrajenca za literaturo letos pripisovale Kenijcu Ngugiju wa Thiong'oju, Korejcu Ko Unu, Izraelcu Amosu Ozu, Japoncu Harukiju Murakamiju in Kanadčanki Margaret Atwood, so bile ponovno brca v prazno. Letošnji nobelovec je namreč britanski avtor Kazuo Ishiguro (1954), ki – četudi spada med najbolj priznane sodobne avtorje v angleško pišočem svetu – na stavnicah ni kotiral zelo visoko.
Švedska akademija je z izbiro pisatelja, ki ga tudi pri nas poznamo po delih, kot sta Ostanki dneva in Ne zapusti me nikdar, torej presenetila, a je po drugi strani naredila pričakovano: po lanskih polemikah v zvezi z lavreatom Bobom Dylanom, se je letos odločila za bolj klasičnega nagrajenca. »Ishigurova dela zaznamuje izjemen čustveni naboj. Njegov previdni, zadržani izraz živi sam zase in je neodvisen od dogodkov, ki jih opisuje,« je sporočila žirija. Prepričani so, da je avtor s svojim opusom »odprl brezno pod našim iluzornim občutkom povezave s svetom«.
V sebi nosi dve domovini
Britanski romanopisec se je rodil leta 1954 v Nagasakiju, družina pa se je zaradi očetove zaposlitve, ko je imel Kazuo pet let, preselila v Anglijo, od koder se kljub drugačnim načrtom nikoli niso vrnili. Ishiguro, ki ga tako zaznamujeta dve domovini – ena zmagovalka in druga poraženka v drugi svetovni vojni –, je na Otoku študiral angleščino, filozofijo in kreativno pisanje in je od leta 1982, ko je izšel njegov prvenec A Pale View of the Hills, polno zaposleni pisatelj. Za njim je osem romanov, piše pa tudi filmske in televizijske scenarije ter kratke zgodbe.
Njegova dela tematizirajo predvsem tok spomina in časa ter svojevrstnih samoiluzij. »Če zmešate Jane Austen in Franza Kafko, dobite Kazua Ishigura, a morate v mešanico dodati še malo Marcela Prousta,« je bila po današnji razglasitvi barvita tajnica Švedske akademije Sara Danius, ki je poudarila še avtorjevo individualno estetiko. Slednja temelji na ekonomičnosti, čistosti izraza, primernega za izkazovanje stoičnega, obvladanega prenašanja trpljenja.
Po stopinjah največjih
O avtorjevem uspehu zagotovo pričajo prevodi njegovih del v več kot 40 jezikov, pa tudi štiri nominacije za nagrado booker. Leta 1989 jo je prejel za roman Ostanki dneva, po katerem so nekaj let kasneje posneli izvrsten film, v katerem sta zablestela igralca Anthony Hopkins in Emma Thompson. Uspešno filmsko priredbo pa je doživel tudi njegov distopični roman Ne zapusti me nikdar. Zadnje delo The Buried Giant je Ishiguro izdal pred dvema letoma. Zgodbo ostarelega para, ki bi se rad spet povezal s sinom, je postavil na odtujeno angleško podeželje. »V njem je ganljivo povezal spomin s pozabo, zgodovino s sedanjostjo, domišljijo z realnostjo,« je zapisala akademija.
Pisatelj je bil ob novici presenečen: »Gre za izjemno čast, predvsem zato, ker to pomeni, da grem po stopinjah največjih avtorjev, ki so kdaj živeli.« Ob tem je izrazil željo, da bo Nobelova nagrada svetu prinesla nekaj pozitivnega. »Živimo v zelo negotovem obdobju in rad bi upal, da bo Nobelova nagrada sila, ki bo prinesla boljše vzdušje, ganjen pa bom, če bom lahko k temu pripomogel tudi sam.«
Pregnetel Zahod z Vzhodom
V slovenščino smo doslej prevedli tri Ishigurova dela, poleg že omenjenih Ostankov dneva in Ne zapusti me nikdar tudi delo Ko smo bili sirote.
Za prihod Ishigurove pisave med slovenske bralce je že pred več kot dvajsetimi leti poskrbel takratni urednik Cankarjeve založbe Zdravko Duša, ki je prepričan, da Ostanki dneva danes niso nič manj tehtni: »Vsaj zadnjih štirideset let se kriza zahodne misli, filozofije in vrednot zateka po rešitve k vzhodnim filozofijam in verstvom. Pomislimo na britansko družbo, ki na neki način temelji na tradiciji, a ta tradicija v modernem času ne more več delovati drugače kot rariteta, banalnost ali satira. Potem pa pride nekdo, kot je Ishiguro, iz vrednostnega sistema, ki ima še bolj zasidrane tradicionalne vrednote in v katerem je združevanje tradicije in sodobnosti razumljivo, celo produktivno. In pregnete Zahod z Vzhodom na najbolj neverjeten način.«
Opozarja še, da odločitev Švedske akademije ni povsem apolitična. Ishigurova knjiga je namreč izšla na vrhuncu multikulturalizma, ko je bilo tovrstno razmišljanje afirmativno. »Prav britanska družba je bila kot nekdanji imperij seme multikulturalizma, ki zdaj, ko se je osul, ni več moderen. Nagrada pa nemara kaže na rešitev te situacije.« V Cankarjevi založbi še pred koncem letošnjega leta načrtujejo ponatis omenjene Ishigurove uspešnice.
