Kantavtorji, pevci-pisci besedil ali kakor koli jih že poimenujemo, so bili že od pojava Boba Dylana na sceni v zgodnjih šestdesetih kritiško upoštevani, akademsko pa odrinjeni v sekundarnost kljub tudi na akademijah nesporno strokovno dokazanim kvalitetam njihovih del. V širši javnosti so ponavadi precej izenačeni s popevkarji, ki jim je tu ali tam uspelo kakšno besedilo, zlasti zato, ker je med njihovimi pesmimi marsikatera postala širše priljubljena in se uvrstila tudi na lestvice popularne glasbe. S tem se jim je v javnosti takoj odvzelo nekaj teže, kar pa seveda ni povsem pravično glede na zgodovino, ki izpričuje, da so tudi »uradni« veliki pesniki imeli lahkotnejše deleže opusov, čeravno brez kitare ali bendov.
Pravzaprav pri nobenem velikem uveljavljenem pesniškem imenu ne moremo izključiti te plati zgodbe, kar pa seveda ne zmanjšuje njihove pesniške pomembnosti in moči. Že zelo bežen vpogled v opuse velikih literatov, doma ali na tujem, pove, da se najdejo okruški opusov, ki dokazujejo, da je za resnim, morda kdaj celo usodno resnim pogledom s fotografije vedno puščica svetlobe. Lojze Krakar je pisal težke pesmi o taboriščih, napisal pa je tudi samoironični oglas o tem, kako se proda zaradi pomanjkanja denarja. Strniša, Košuta, Svetlana Makarovič, Kovič, Menart, Jesih, Novak ostajajo pomembni pesniki kljub pisanju besedil za popevke, otroke, epigramom, satiričnim pesnitvam. Največji ustvarjalci so znali vedno pokazati tudi vsaj kanček samoironije, znali so se izluščiti iz resnobnosti svojega poklica – in navsezadnje, mar pisanje ne bi smelo biti tu pa tam tudi lahkotno?
Bob Dylan je imel obdobja, v katerih je zvesto sledil glasovom lahkotnejše popularne glasbe, a povprečje njegovega opusa vendarle kaže odločilne pesniške nastavke, zlasti z uporabo izbranih pesniških sredstev: medbesedilnosti, simbolističnih, nadrealističnih postopkov in drugih »orodij«, s katerimi je po letu 1965 zabavno glasbo, kakršna je zvečine do takrat bila rokenrol, dvignil na raven umetnosti, enakovredne drugim poljem in zvrstem. Ves čas je besedo postavljal na prvo mesto, neutrudno iskal nove možnosti svežine jezika in rim, napisal kratek eksperimentalni roman, na ovitke svojih in drugih plošč pisal daljše pesmi v prozi in se, kar ni nepomembno, tako ali drugače odzival na dogajanja okrog sebe.
Po prvem, tako imenovanem protestnem obdobju, v katerem je napisal denimo pesem Blowing In The Wind in v njej angažirano sporočilo povezal z izročilom starih spiritualov, ki so bili prav tako angažirane pesmi temnopoltih, je s spretnimi besednimi igrami, kompleksnim podobjem in strukturo svojih pesmi naredil premik v »osebno«, ki pa se z »družbenim« ves čas spogleduje s pomočjo citatov, aforizmov in podobnih drobnih vložkov. Bil je eden od utemeljiteljev tako imenovane psihedelične poezije in prvi, ki je vsem ustvarjalcem, ki so do takrat mislili, da pop ne more iz svojih ozkih okvirov, pokazal pot v bolj kompleksno pisanje, ki pa je še vedno lahko naletelo na budna poslušalska ušesa (Like A Rolling Stone, Visions Of Johanna). Tudi kot osebnost je bil dovolj eminenten in močan, da se ni oziral na skeptike, ampak je trdno prepričan v svoj prav svojo zgodbo vodil vse do današnjih dni, ko je z nizom albumov med letoma 1997 in 2012 ustvaril enega najmočnejših in najpomembnejših »poznih« opusov, s katerim se lahko meri kvečjemu še Leonard Cohen, tudi sam pesnik.
Pojoč in plešoč
»Song and dance man«, tako se je Dylan označil nekje sredi šestdesetih, ko so ga pobarali, za koga se pravzaprav ima, kaj bi sam povedal o sebi. S tem izrazom je vključil pravzaprav vse – pisanje in nastopanje, torej tisto, po čemer ga poznamo. Njegovi znanci in prijatelji iz zgodnjih, folkovskih dni so vedeli povedati, da je na odru znal, če je bil pri volji, uprizoriti pravo burlesko, neko vrsto nemega filma s kitaro, a vendar nikoli kot zgolj zabavljač, ampak vedno v kontekstu s sporočilom, kar pomeni, da je izkoristil tudi »odrsko« razsežnost ustvarjalne zgodbe; to opazimo tudi pozneje, ko je sprva nastopal mirno in minimalistično, pa nato z različnimi zasedbami. Poskusil je vse, od čistega rokenrolovskega nastopa sredi šestdesetih in v osemdesetih do imidža »potujočega barda« v sedemdesetih in na tak način vse od začetka »nikoli končane turneje« od konca osemdesetih do zdaj. Teater (kot nastop, oder ali, navsezadnje, tudi ustanova) je bil s poezijo in glasbo vedno nezadržno povezan, nekakšna nadpomenka je bil, in Dylanu je tudi tu uspelo vse različne prvine združiti v inovativno ustvarjalno izkušnjo.
Nobelova akademija je zato pravilno ugotovila, da gre pri Dylanu za nov (svež) pesniški jezik znotraj ameriške glasbene tradicije. Glede na količino akademskih naslovov, ki obstajajo v zvezi z njim, skeptiki pravzaprav nimajo pravega strokovnega protiargumenta za nagrado, osebna prepričanja pa tu seveda nimajo kaj iskati – Dylan je lahko nekomu všeč ali ne, tako je vedno bilo in bo, kar pa nima opraviti z dejstvom, da je eden ključnih in najpomembnejših besednih umetnikov 20. in 21. stoletja, poleg Elvisa in Beatlov pa bržčas tudi najvplivnejši glasbenik. Tu lahko postavimo piko in mu čestitamo.
