Ko je slovenski kanuist na divjih vodah Benjamin Savšek prišel na svetovno prvenstvo v slalomu v Pau na francoski strani Pirenejev, je samozavestno napovedal, da ga zanima le zlata kolajna. Odločnost o napadu na prvo mesto je bila logična, saj je leta 2013 osvojil bron, nato pa dva naslova svetovnega podprvaka s kančkom grenkega priokusa. Leta 2014 se je že veselil naslova svetovnega prvaka, a so mu naknadno dosodili dve kazenski sekundi, leta 2015 je ponovil uvrstitev z zaostankom zgolj štirih stotink sekunde.
V soboto je 30-letni Ljubljančan znova potrdil, da je tekmovalec za največje tekme. Po letih zorenja in tudi spodrsljajev zaradi mladostne vihravosti, iz katerih se je hitro učil, je postal še svetovni prvak. Je sploh prvi Slovenec z najžlahtnejšim odličjem v kanuju enosedu – tri metre dolgem čolnu, v katerem tekmovalci ne sedijo, ampak klečijo. Kako suveren je bil v svoji predstavi, razkriva podatek, da je zmagal celo z dvema sekundama pribitka za dotik vrat, a je imel v cilju še vedno več kot poldrugo sekundo prednosti pred slovaškima asoma Aleksandrom Slafkovskim in legendarnim Martinom Martikanom, ki je tudi njegov vzornik.
Kopiral je linije bronastega sostanovalca Kauzerja
»Po progi sem dobesedno letel. Ob dotiku vrat se nisem zmedel, obdržal sem svoj ritem in pospeševal, ker sem se zavedal, da sem dovolj hiter za kolajno. A s tem, ko sem osvojil zlato, sem presenetil tudi samega sebe. Moja predstava je bila resnično neverjetna. Potreboval bom še kar nekaj časa, da bom dojel, kaj sem dosegel. Še vedno ne morem verjeti, da sem po dveh naslovih svetovnega podprvaka postal tudi prvak,« so bile prve besede Benjamina Savška, ko je stopil iz čolna.
Prvi mu je čestital Peter Kauzer, s katerim sta dolgoletna sostanovalca. Od štiri leta starejšega Hrastničana, ki je dan prej v kajaku osvojil bronasto kolajno, se je naučil marsikaj. Dobesedno kopiral je linije, po katerih je Kauzer dosegel najboljši čas vseh dni tekmovanj. Ko je prejel kolajno, ga je skladu s tradicijo prav Kauzer porinil v vodo v umetnem kanalu reke Gave de Pau. Medtem ko so Savška v reko vrgli, se je njegov dolgoletni trener Jože Vidmar vanjo odpravil kar sam. »Ta kolajna je tudi Vidmarjeva ter od celotne ekipe, ki dela z menoj. Je tudi od vseh, ki stojijo za menoj, pa od družine, pokroviteljev,« je izpostavil Savšek, ponosni oče dveh otrok. Hčerka ga je poleti pogosto spremljala na treningih, sin pa že vleče očetovo opremo iz omar in skuša veslati kar v domači kadi.
Po tekmi je priznal, da je bil ves dan zelo živčen, kar je skušal odgnati s poslušanjem glasbe in razmišljanjem o vsem drugem kot o tekmovanju, potem ko je bil v polfinalu šesti z dotikom vrat. »Lepo je biti svetovni prvak. To mi bo ostalo v spominu do konca življenja. Vso sezono sem se pripravljal prav na ta finalni nastop. Glede na to, koliko truda sem vložil, sem si to kolajno tudi zaslužil,« je bil jasen Savšek, po izobrazbi elektrotehnik komunikacij. S tem je bila poplačana vsa smola sezone, v kateri je bil v prvem delu aboniran na četrta mesta, ko je stopničke izgubljal za nekaj stotink. Na evropskem prvenstvu doma v Tacnu je že dal intervju kot nosilec bronaste kolajne, nato so mu dosodili dotik in je zdrsnil z zmagovalnega odra.
Tokrat ga na tekmovanju ni spremljal oče Matjaž, ki je sicer tudi mednarodni sodnik. Zdaj si bo privoščil najmanj mesec dni počitka v krogu družine, ki ga med sezono zelo pogreša. Nato se bodo začele priprave za sezono 2018, katere vrhunca bosta evropsko prvenstvo v Pragi in svetovno v Riu de Janieru. Vse delo je podrejeno olimpijskim igram leta 2010 v Tokiu, saj je olimpijsko odličje še edino, ki mu manjka v zbirki, potem ko je bil v Londonu osmi, v Riu de Janieru pa šesti.
Sprinterjem v spustu komplet kolajn
Nasploh je bila sobota slovenski dan. Po izjemni predstavi slalomista Savška so zablesteli še sprinterji v spustu, ki so osvojili komplet kolajn. V kajaku sta Anže Urankar in Nejc Žnidarčič poskrbela celo za dvojno slovensko zmago. Zmaga 20-letnega Urankarja, ki je doslej kolajne serijsko zbiral v mlajših kategorijah, je presenečenje, saj je bil prvi favorit izkušeni Žnidarčič. »Po takšni vožnji sem brez besed. Vesel sem, da sem končno premagal prvaka te kategorije Žnidarčiča. Na tej progi voda zelo niha, zato je treba imeti tudi nekaj sreče, a sem je imel tokrat ravno dovolj za zmago. Tudi če bi bil Nejc prvi, se ne bi sekiral, saj je pomembnejši izjemen ekipni uspeh. Še zlasti sem vesel, da smo na domači progi dotolkli Francoze,« je povedal Anže Urankar.
Vesel je bil tudi srebrni Nejc Žnidarčič, ki je zaostal 39 stotink sekunde, potem ko je bil na drugem vmesnem času še najhitrejši, a ga je v spodnjem delu proge odneslo iz idealne linije. »Šel sem na zmago, a na tej progi si lahko hitro tudi deseti, zato sem zelo zadovoljen tudi z drugim mestom. Ker sem že četrtič ali petič drugi, sem že navajen, da se mi zlato malo izmuzne. Gremo naprej,« je izpostavil Nejc Žnidarčič, ki je bil v letošnji sezoni premagan le dvakrat. A se ni sekiral, ker sta ga premagala rojaka. Na evropskem prvenstvu v Skopju Vid Debeljak, na svetovnem prvenstvu pa Urankar. Slovenski komplet kolajna je zaokrožil kanuist Blaž Cof s tretjim mestom. »Ker nisem gojil velikih upov, sem še toliko bolj navdušen ob kolajni, ki je celo zame majhno presenečenje. Na tekmi sem pokazal vse tisto, kar sem naredil že na treningih na progi, ki mi je pisana na kožo.«
