Matej Mljač, mož, ki je preoblekel Lipico

Zadnja tri leta se poleg drugih projektov intenzivno ukvarjamo z Lipico, ki po treh desetletjih doživlja preporod. Lipica je najstarejša blagovna znamka Slovencev. V njej in okrog nje je v dobrih štiristo letih obstoja močno šumelo. V zadnjih treh letih nam je uspel velik korak za lipicanca in droben korak za Slovenca. Uredili smo drevorede, izvrstne zgodovinske prostore, odkrivali smo z robido poraščene meditativne točke, kraje magije, prenovili smo skrite trge, rekonstruirali muzej kulinarike, grajske vrtove. Celoviti obnovi Kobilarne Lipica je letos sledila obnova hipodroma, ki ga je od leta 1977 v prah drobil čas. Hipodrom je na prvo nedeljo letošnjega septembra zasijal v svoji novi podobi, četudi je projekt od ideje do realizacije potekal gverilsko, s kroničnim pomanjkanjem finančnih sredstev. Z mojim sodelavcem, virtuozom prakse, logike in inženirskega znanja Tilnom Štolfo sva v Lipici opravila veliko delo. Seveda v tesnem sodelovanju z nekdanjim direktorjem Boštjanom Bizjakom, ki nas je k projektu povabil, novo ambiciozno direktorico Lorelo Dobrinja, ki nas je pri projektu obdržala, in gospo Marvy Lah, konservatorko iz novogoriškega zavoda za varstvo kulturne dediščine, s katero smo Lipico spoznavali in ji pripravljali preobleko. Lipica je stara šarmantna gospa, ki ji je treba skrojiti zadržano sodobno erotično perilo, smo se nekega dne vsi strinjali.

Vsakega projekta, ki se ga lotimo, se lotimo zelo ambiciozno, pa naj bo na Krasu, ob morju ali v ruski stepi. Arhitektura je danes izredno čudna, neobičajna in nepredvidljiva dramaturgija prepletanja fikcije in realnih dejstev gravitacije. Priročniki za arhitekturo veljajo do trenutka, ko se študij konča. Potem pa se mora mlad arhitekt sprijazniti z noro realnostjo ali pa začeti kar hitro nameščati mavčne obloge, polagati keramične ploščice, prodajati izolacijo, če ga preveč žuli hiter zaslužek. Danes me v arhitekturi prevzema predvsem proces dialoga med naročnikom in nami. Ta interakcija je namreč bistvena za rezultat, ki želi biti arhitektura. Lahko pa nastane kreatura, ki se je potem v velikem loku izognemo in to zgodbo skušamo čim prej pozabiti. Skupaj se je treba uleči na črno zofo in zadihati. Potem pa začne nastajati zgodba, ki navdušuje, obeta, postane polna preobratov, piruet in dramaturških zasukov. Tkati zgodbo financ, estetskega prepričanja, napredka in konservativne drže, pravnih vragolij in ohranjati zdravo pamet na poligonu regulacijske norosti je svojevrsten šport, ki ga igrata tako naročnik kot arhitekt.

Na Krasu smo naredili kar nekaj hiš in dva trga. Vsakega s svojo zgodbo. Sakralni in profani trg v Sežani sta dve zgodbi, o tem, kaj lahko kraju ponudi arhitekt in kaj lahko kraju odvzame mestna oblast v imenu oblikovalca skulpture. Med obema trgoma poteka mavrična cesta lokalnih pasantov. Vsak pa nosi svoj takšni ali drugačni križ. Kras je vedno privlačen in romantičen kraj. Spreminja se tako, kot se spreminja življenje. Kraška hiša in kraška vas sta nedeljiva elementa kraške krajine, ki jo povezujejo ozke ceste, obdane z vinogradi in romantičnimi pogledi. Takih vasi in takih hiš se danes ne da več graditi. Nima smisla. Predvsem zato, ker sta bila vzrok za kraško arhitekturo podnebje in način življenja kraškega kmeta, trgovca in obrtnika. Vsem trem se je od takrat, ko so nastajale tiste hiše in vasi, življenje krepko spremenilo. Kmet namesto po njivi brska po internetu. Trgovec je z vaškega trga svoje mešetarjenje prestavil na borzo, obrtnik je svojo dejavnost preselil iz vasi na območje obrtnih dejavnosti. Kraško hišo in kraško vas je smiselno ohranjati, jo rekonstruirati in jo spreminjati v bivalni muzej, kraj nostalgije. Lahko je le eksperiment združevanja nostalgije in futurizma…

Vse se prepleta. Fotografirati arhitekturo ali misliti arhitekturo skozi fotografsko abstrakcijo. Risati s svetlobo ali risati s svinčnikom. Moje fotografije so skice trenutkov, so kompozicije, so režirani trenutki, so prazni horizonti, praviloma so brez ljudi ali pa take, ki jih človek zapušča. Iz fotografije človek odide in pušča sled premisleka. In prostor polni glasba. Sicer bi risal neme prostore. V skicah evforije je slišati tudi glasbo. Nenavadne tone in skupek signalov nekih galaksij, ki premetavajo in rahljajo tubit. Glasbo lahko slišiš v arhitekturi. Ni odmeva brez arhitekture, polne svežega zraka in svetlobe.

Koper, njegovo zgodovinsko jedro… Tam sem shodil. Tam sem se začel dotikati mogočnih kljuk portalov beneških palač. Tam sem začel gledati v horizont in tam sem se naučil vračanja, vztrajnega gledanja, kako se horizont skozi čas cefra. Kako lahko je horizont prerezati in kako težko ga je zaceliti. Moj Koper je skozi leta prehajal iz čiste abstrakcije do izredno realnega reliefa beneškega leva, ki me opazuje na vsakem koraku… Koper ti stopi v podzavest in ga nenehno odkrivaš, slačiš, s prsti premikaš njegove plasti, kot bi listal osebni dnevnik svetega Nazarija. Koper kot zgodovina, kot otok skritih mestnih vrtov in beneških fasad.