Siddharta, rokovski bend, ki ima genezo v šentviški gimnaziji, se je začel uveljavljati hitro po ustanovitvi, vrhunec popularnosti pa je doživel na začetku novega tisočletja, kamor spada tudi koncert za Bežigradom pred trideset tisoč gledalci in poslušalci, večinoma mladimi, da ne rečem najstniki, kar bend spremlja že ves čas – etiketa najstniške hitmejkerske zasedbe, z imidžem, pompom in mediji. V Sloveniji je Siddharta institucija, ki je velika zgodba zaradi svoje ustvarjalnosti, ne pa, kakor smo nemara večkrat vajeni, velika zgodba pod vprašajem, ker jo razjedajo manipulacije, sumljivo lobiranje in udarci pod pas, klicanje in moledovanja za intervju in predvajanje, pošiljanje fotografij, prilizovanje za dobro plačane koncerte iz državnega proračuna in udinjanje Sazasu.

Zdi se, da so mestne četrti, kjer koli po svetu, duša in telo za razvoj ideje, ki je lahko produktivna, kakor v tem primeru, lahko pa tudi družbeno problematična, kar poznamo tudi iz ljubljanskih ulic, če podrezamo v polpreteklo zgodovino in se recimo spomnimo razbijaških band in mladostniške objestnosti ter šviganja pesti, mavašijev, verig, Šiške, Savskega naselja, fužinskih barab in dilerjev, koseške mafije in še bi lahko našteval. Etiologija vsega pa je, kakor v kakšnem klasičnem priročniku za oblanje nesrečnih duš in vzrokov za depresijo in tarnanje, zapisana v kodi mladosti. Ta je namreč nemalokrat vzrok za poznejši uspeh in veselje, zadovoljstvo v življenju ali pa ihtenje in viziranje pločnika, ali se bo med zmečkanimi ogorki in hrakljastimi mastnimi pljunki morebiti kje prikazal bog odrešitve. Ta pa je že davno utonil v večni sen in se po svoje in zasebno praska za ušesi ter ni slišal niti za Hermana Hesseja, kaj šele za Tomija Megliča.

Najpopularnejši frontman

Siddharta kot bend spada v prvo kategorijo. Če za fokus vzamemo Megliča, ki se je rodil leta 1977 in je motor benda, je lahko jasno, da se je že zelo mlad obesil na kavelj odrešenja in dojel tisto, kar najbolje zna – delati glasbo. In še nekaj je pri kvartovski zgodbi: večina uspešnih rokovskih bendov se na sceno prikotalika iz predmestij, čeprav pri Ljubljani kot prebivališču kakih velikih predmestnih in nemara getoiziranih proletarskih otrok, kjer poleg propada vznika tudi presežno ustvarjalno, lahko dvoumno skomignemo z rameni. Prostor je majhen, kar ima svoje prednosti in slabosti, v času prihoda Siddharte na sceno pa to zaradi intenzivnega in splošnega razcveta komunikacije niti ni bilo več pomembno, tudi glede splošne družbene in sistemske omejevalne recepcije ne, saj je danes lahko vsak vsakomur tik tak pred pragom in na ušesu.

No, Meglič je v zadnjih dveh desetletjih postal najpopularnejši frontman kake rokovske skupine v Sloveniji. Zasluge za to mirne vesti lahko pripišemo njegovemu skladateljskemu in do neke mere celo literarnemu talentu. Besedila, ki jih spiše on v primerjavi z drugimi slovenskimi bendi, rokovskimi in pop krancljači, da ne omenjam gorskih jodlanj in namigovanj na seksualno in razvratno, so namreč približno v takem razmerju, kakor da bi komparativno analizirali Josipa Brodskega in Silvina Sardenka, kar zadeva izvirnost, besedni zaklad in navsezadnje tudi simbiozo z glasbo, pri čemer velja pozdraviti tudi drznost in željo po invenciji. Vendar smo še vedno daleč od tega, da bi lahko rekli, da je Meglič ne vem kakšen literarni talent. Dejstvo je, da so drugi slovenski tekstopisci več ali manj popolna ruina in pogosto na stopnji bolj pismenega četrtošolca. V tem smislu je predvsem žalostno vztrajanje nekaterih glasbenih izvajalcev in skladateljskih talentov, da hočejo pisati besedila, delati glasbo in ne vem kaj še vse, le da gre čim več točk na njihov rovaš, kakor da bodo taka in drugačna združenja za avtorske pravice vsakemu takemu kalibru dala cekin več. Verjetno je nemalokrat res tako, čeprav zdrahe in kolcanje po tistem, zakaj oni toliko, drugi toliko, jaz pa toliko, nikoli ne jenjajo, nezadovoljstvo je permanentno. Še pljunek več si slovenska glasba v oziru na tekste zasluži zaradi širjenja nebuloz in mentalnih retardacij, te pa veselo predvajajo sem in tja, kar priča tudi o tem, česa je narod željan. Uspeh in popularnost gresta, sploh v glasbi, na maso.

Manjka mu napredovanja

Meglič je bil presežen več ali manj na zgodnejših ploščah, zadnji dve, Ultra in Infra (obe iz leta 2015), pa kažeta na to, da ni bilo velikega napredovanja. Po vatlu mojega okusa mi je nekoliko žal za sicer izvrstno balado Dolga pot domov (Ultra), ki bi ob udarnem besedilu imela vse možnosti postati velika, trajnostna uspešnica, saj je v tem komadu na delu ves razkošen Megličev glasbeni talent. Pa preberimo nekaj verzov: Temna je cesta od tu do nje / kje bo zaspala noben ne ve / dolga pot domov / hladi me ni več smeha / ne znam naprej povej mi s kom si lepa / na prsih so skale objemam le ostale / ki niso ki niso ti / dnevi brez sonca noči brez zvezd / najhujše more so tu zares… Meglič je v primerjavi s preostalimi slovenskimi rokerji res pesnik, vendar ob udarnih, sugestivnih verzih občasno popolnoma zdrsne in zbanalizira, kar je vrhunsko zastavil in česar ne more popraviti še tako mogočen vokal.

Zdi se mi, da bi se moral Meglič, ki je gibalo benda, osredotočiti na maksimo, zakaj bi nekaj še naprej počel na malo, če je poskusil že na veliko, saj trdovratno vztrajanje na slovenski sceni razen preživetja ne bo prineslo kaj prida napredka v smislu sugestivne in inventivne glasbene ustvarjalnosti, s čimer je Siddharta postala to, kar je. Res je, da so kar nekaj nastopali tudi v tujini, sistematično izdajajo zgoščenke in single v angleščini in tudi drugih jezikih, delajo, trudijo se, a dejstva govorijo o tem, da pri tem kake velike žetve ni bilo. Vendar je tudi res, da vse prevečkrat ocenjujemo delo ljudi po tistem, kar si želimo biti sami, kar je naša osebna razvojna vizija, in potem drugega vidimo kot subjekt zavisti ali tarčo za hudobno nabadanje, saj sami nismo sposobni ničesar drugega kakor v kratkem tekstu nonšalantno opraviti z dolgoletnim trudom.

Hoče v vesolje, ostaja s Siddharto

Včasih je bil Meglič skakalec, sprinter in sploh ljubitelj športa. S kvartovskim kolegom Miho Šaleharjem sta pokazala zaviden spomin za smučarske skakalce iz osemdesetih let. Kot pravi ateist in ljubitelj narave hoče nazaj tja, od koder je prišel: v vesolje, a zgodba o Siddharti se glede na njegovo voljo, vizijo in ambicijo nadaljuje.

Včasih je stregel v Hound dogu in tam doživel prvi res velik koncert, zdržal dlje od že davno pokojnega kluba, ki je neslavno propadel kakor veliko podobnih nekomercialnih zbirališč, zdaj pa ima v rokah škarje in platno: ali bo ostal zvezda, ki počasi ugaša na odrih pred najstniki, ali pa postal bard, ki po svoji volji redko sestopa z letala. Ko sestopi, pa se ne sprašuje več, kdo, kaj in koliko, temveč ga tam pričaka večina ljubiteljev dobre glasbe in predvsem taki oboževalci, ki ponosno stojijo pred njim in ne zdrknejo na kolena, še preden pride bend na oder. Možnost, znanje in dober bend ob sebi Meglič ima, preostalo pa je opoteče kolo sreče.