Tomislav Jovanović - Tokac: Naučil se je slovensko in s tokavščino postal zvezda

DNA D najbolj razdelil občinstvo

Tokac, frontmen, prihaja iz Karlovca in se je v Novo mesto preselil prek Reke na začetku devetdesetih prejšnjega tisočletja, ko se je Hrvaška znašla v vojni. Ker ni mogel ostati s starši, je prišel k sestri v Novo mesto in kmalu spoznal Obradinoviča, s katerim sta se hitro odpeljala v svet rokenrola, ljubezen pač, ki, če je prava, redko jenja. Po Mercedes bendu, ki je bil za Tokca ogrevanje za vzpon proti vrhu, je s skupino Dan D zablestel in naredil nekaj hitov, ki zdržijo tudi po desetih letih, kar je napoved za zimzelene dni. Voda, Love Song, Pozitivne misli, Čas, Katere barve je tvoj dan, Ko hodiš nad oblaki in Plešeš so le nekatere pesmi, ki so danes že v antologiji slovenske glasbe novega tisočletja.

Tokac se je slovenskega jezika naučil šele v Novem mestu, kar je prednost, saj se izvorna ideja, metaforika in artikulacija, sploh v rokenrolu, celo v književnosti in drugih aktivnostih, povezanih z jezikom in besedovanjem, najbolje razvija, če ne veš ničesar o izvorni ideji, recimo temu tako, in v tem primeru je to jezik. Kadar poslušate Tokčev glas, imate sicer občutek, da je od nekje drugje, čeprav poje slovensko; a kmalu sem dojel, da se ta glas vije iz davnih temeljev, ki so jih položili veliki mojstri rokenrola, Tokac pa je vse skupaj redefiniral in naviziral po svoje, zato je za njegov endemičen vokal najbolj primerna oznaka tokavščina, saj mu predhodnika prav zaradi naštetih okoliščin ni mogoče določiti.

Uspešni plošči Ura letenja za ekstravagantne ptice je kasneje in nazadnje sledil dvojni album DNA D, ki je najbolj doslej razdelil fene in kritiko. Tokac na to pravi, da misli, da v povprečju ljudje nimajo radi sprememb in se raje zatekajo v varno zavetje svoje domačnosti ter prijetnemu objemu znanih viž in melodij. Za umetnika sta varnost in udobje najslabše, kar se mu lahko zgodi, saj to uniči njegovo kreativnost in avanturistični duh. Če si trgovec, potem ljudem ponudiš tisto, kar imajo radi, oni pa bodo pripravljeni plačati najmanj, kolikor se da. Mislim, da mi bolj kot to cenimo našo publiko in jim skušamo dati največ, kar lahko dobijo od skupine Dan D. Resničnost je pač taka, da vse bolj tonemo v potrošniško družbo in je glasba postala artikel s police, v veliki meri le zabava in zadovoljevanje okusov množice, le v manjši meri pa raziskovanje notranjih pejsažev in želja po komuniciranju z drugimi dušami, pa ne samo na osnovi najnižjih prvinskih čustev. Tu vidim prepad.

Nemiren duh

Tokac je nemiren duh, vendar je tip na mestu, za profesionalnega rokenrolerja precej nakuliran in z jasno vizijo, dobro ve, kaj hoče, in čeprav mu je bilo že kdaj vse odveč, kakor pravi, je on vseeno kreativen stroj, to ga drži pokonci, ne pa javna podoba, še navrže. Govorice se po majhnih mestih hitro širijo in ljudje kvačkajo in kvasajo marsikaj, čeprav mi za Tokca ni uspelo izvrtati kakšnih hujših prestopkov in degutantnosti, ki se te v Sloveniji hitro primejo, saj poznamo vsi vsakega in bi marsikdo bil glavni v tej vasi, a se samo z manipuliranjem ne pride nikamor, karta ustvarjalnosti v umetniških poklicih najbolj prav pride, to vedo člani skupine Dan D s Tokcem na čelu zagotovo zelo dobro. Slovenija tako in tako ni tipična rokenrol država. Tukaj je meja med potentnim zvezdniškim življenjem in prvim pijančkom na vasi izjemno tenka, zato imam sebe bolj za pesnika, njim je pa že zgodovinsko dovoljeno malce globlje pogledati v kozarec, dodaja Tomislav Jovanović - Tokac, ki je vse to že dal skozi, danes pa poleg vsega po Novem mestu in Podgurju (prebivalci pod Gorjanci) potiska še otroški voziček, v katerem je Tristan, in če se bo držal obljube, bo do naslednjih olimpijskih iger že pošteno poraščen, saj bodo naši olimpijci težko kdaj osvojili devet kolajn na enih samih igrah, čeprav je šlo v Sočiju za las. Stava pač.

Rešitev je Mišo Kovač

V zraku so prepovedane misli, nekdo pozna naše pravo stanje. / A se ti ne zdi, da je vse manj ljudi? / Nevarne igre na meji okusa, izbrani plešejo nad nami. / A se ti ne zdi, da vse manj boli? Ti verzi iz knjižnega zaklada tokavščine, zapisane po navdihu, so v simbiozi s pevčevim vokalom že ponarodeli, čeprav je Tokac mnenja, da svoje najljubše pesmi ne more izbrati, saj je to tista, ki si jo želi napisati, pa mu še ni uspelo. Če bo šel kakšen ljubitelj skupine, in takšnih ni malo, natančno brat besedila, bo opazil in zaznal, da so teksti navkljub značilnemu rokenrol štihu prežeti z vitalizmom in upanjem, kaj pa bi drugega lahko pričakovali od skupine, kjer je vokalist preživel vse živo, zamenjal jezik, bil slaven, leta 2005 proglašen za najboljši vokal leta, pa bolan, pa boemščina, in oče in človek, ki se je v vsej svoji liberalnosti znašel sredi vasi, vemo pa, kaj to za take duhove pomeni. Vendar ima družbo odličnih glasbenikov, že omenjenega Obradinoviča - Obro na bobnih, Marka Turka - Tuča na kitari in Boštjana Grubarja na klaviaturah, tukaj pa je seveda neizogibna legenda slovenskih basistov Nikola Sekulović, ki je veliko zapuščino dal tudi Laibachu in brežiškim rojakom, skupini Demolition Group. Prav za Sekulovića se mi zdi, da je nekakšen filozof skupine, možakar je precej izobražen in nima dlake na jeziku, on se zdi pravi podporni steber, za desert pa je z nekaj mesečnega gostovanja in dela na Kitajskem prinesel izkušnje, ki bi skupini lahko pomagale pri mednarodni uveljavitvi. Čeprav se zdi Nikola Sekulović povsem drugačen od Tokca, pa sta si zanesljivo sorodna v tem, da oba trdno stojita na zemlji, vsaj kar zadeva njun posel, in skoraj gotovo je, da sta lahko usodna naveza v prihodnosti skupine.

Tokac si sicer želi posneti album v maternem jeziku, kar mu za zdaj še ni uspelo, skupina je bila nekoč majhna in je postala slavna v Sloveniji, zdaj pa je Slovenija postala premajhna in je morebiti čas za korak naprej ali pa podobno kot pri kakih drugih izvajalcih ostati zvezdniška zasedba v Sloveniji. Z Janom Plestenjakom se zanesljivo ne strinjam, saj je on mnenja, da če nisi zadovoljen s tem, da si zvezda v Sloveniji, potem je s tabo nekaj narobe. A ni kleč v tem; svoje delo najbolje preizkusiš v recepciji neznanega terena, neznane države, s povsem drugačno umetniško zgodovino in razvojem, takrat pravzaprav spoznaš, kdo si, saj ne moreš igrati na karto znanstva, prizanesljivosti in ležati na medaljah preteklega dela.

In naposled: tudi Tokcu se je večkrat zmračilo, da je sredi koncerta pozabil tekst. In kaj potem? Konec?

»Ja, večkrat sem ga pozabil. Pač, pridejo črne luknje, kot jim jaz pravim. Rešitev je Mišo Kovač. Veš, tisto, dvigneš roke, publiki obrneš mikrofon in… 'Svi pjevaju',« razloži.