V času, ko v medijih nastopajo lažnivi kljukci, do trpljenja resni telebani, nepismeni in neizobraženi lizuni, živelj brez obraza, prestrašeni kruhoborci in tudi rentni pisuni, je Miha Šalehar tisti, ki z besedo, humorjem in jajci ropota po sceni, kakor da bi vrgel kamen v jato mestnih golobov, ki skupinsko napadajo poslednjo drobtino kruha in se na koncu zravsajo še med sabo, ali pa zaluča ledeno kepo med hlevske škise na vaški veselici, kjer bi ga ljudski godci najraje utopili v žlici vode in obdelali z jeklenimi pestmi, a ne poznajo strokovnih prijemov, da bi ga sesuli do fundamenta in mu naposled odrezali jezik, sphan s hudobnimi sintaksami.
Miha Šalehar je zgodaj zajadral v medije, še prej pa sta z bratom Matevžem, ki me, vedno kadar ga vidim, spomni na kakšno hripavo balado in na Joeja Cockerja, več kot solidno harala po glasbeni sceni, ko sta zastopala barve skupine Babewatch, saj nista bila kaka piona ali marginalca, temveč glas po sebi, precej originalna rokerja, skupina je imela kar nekaj oboževalk, in to lepih, da ne bo pomote. To je trajalo kakšna tri, štiri leta, potem se je Miha posvetil televizijskemu voditeljstvu in na javni televiziji je zavel svež veter, vsaj kar se humorja, samoironije, groteskne in pitoreskne satire tiče, a hkrati resne dignitetne drže, če vzamemo v ozir znanje in artikulacijo in kajpak cinizem, ki ne spolzi v nadutost, temveč na široko odpira votlino ust v glavi in jo tudi zapre, tako, počasi, večplastno.
Najgloblji pečat je pustil v Videospotnicah
»H glasbi sem se nekaj časa upogibal, naposled pa spoznal, da imam za klasičarja premalo zicledra, za džezerja premalo talenta, za rokerja pa premalo jajc. Pa sem pustil vse skupaj. Nikdar nisem gojil pretiranih ambicij, v nobeno smer; razen kot dvanajstletnik, ko sem v Maretovi reviji Privat videl stevardese in želel postati pilot. Me je pa jasnovidna mati že kot mulca gnala na Študenta na avdicijo, rekoč, da bi mi šlo, pa sem se ji uprl, da to ni zame, pilota. Po spletu srečnih okoliščin sem danes na radiu, kamor sem zajadral in kjer se počutim še najbolje,« pravi Miha, ki je po mojem najbolj globok televizijski pečat udaril v oddaji Videospotnice. Gostovanja v tej oddaji ne bom nikoli pozabil, saj sem se lahko obnašal kakor Serge Gainsbourg, in Miha ti je dejansko omogočil pet minut slovenske slave s pivom, kavbojskim vedenjem, psovkami ter mladostno nadutostjo in rokenrolom vred. No, kakor je znano, je Šalehar izpred televizijskih kamer, kjer si je privoščil še nekaj oddaj, takih in drugačnih, presedlal pred radijske mikrofone, kjer ga slišimo še danes. To, kar Miha počne pred mikrofonom, to najedanje slovenskih samopromotorjev iz rumenega, to kepo prašičjih ščetin, ki se jim zagovsa v požiralniku, ko ga poslušajo, to je igra vrvohodca, kar Šalehar kot medijski delavec gotovo je. Zame je Šalehar medijski delavec, saj je voditelj, novinar in nemara celo nekaj leposlovca, in je njegov obešenjaški humor in diapazon vokabularja zavidanja vreden. Lahko bi bil pisatelj, a o takih nagibih in ambicijah pravi: »Leposlovje mi je blizu, prav tako farška in politična propaganda, ki pa je žal skregana z novinarskim imperativom objektivnosti. Hvala bogu nisem novinar, če bi bil, bi bil velikan zavajanja javnosti. Morda me bolj populistična oziroma totalitarna prihodnost še prepozna kot tak potencial. Kar zadeva leposlovje, me mika, da bi kaj spisal, pa ne najdem prave motivacije. Če pa me sprašuješ o ambicijah, bi bil najraje gozdno božanstvo na kolesu ali kros motorju. Vsak dan bi se iz gozdov pripeljal do obronka, k oltarčku, kjer bi me verniki častili, in pobral darove. Recimo six pack, kebab in galuoises, ta rdeče.«
Včasih premišljam, kadar se spomnim na Šaleharja, in to počnem zdaj, za pisalno mizo, da se Miha izogiba tistemu, kar bi lahko najbolje znal, to je, da bi bil pisatelj ali pa kak velik rokovski zvezdnik, morebiti najdražji slovenski žigolo, ki bi spremljal predsednice in zvezdnice svetovnega formata. A če pravi, da ni tako, mu bom verjel, saj so radijske novice tipa Latrina ali pa oddaja Toplovod dovolj veliko zagotovilo, da mu lahko prikimam. V Latrini ali Toplovodu se je zelo rad loteval misice in popevkarice s Senovega pri Krškem, ki naj bi svojo velepomembnost z vso strastjo zaupala slovenskim rumenjakom. Šalehar je bil večkrat mnenja – toliko kratov, kolikor jo je obravnaval, jo ima verjetno res za primer tipične novodobne samopromocije –, da ji za pravo zvezdnico manjka odvisnost od seksa in pa droga, vendar da tega slovenski prostor ne vzdrži, saj bi bilo konec gaž na gasilskih veselicah in vaških dogodbah; občinski praznik kake vukojebine pač ne bi vzdržal, da jim tistih nekaj akordov, kolikor jih zna, tolče nekdo, ki je odvisen od seksa ali pa narkoman. V slovenski logiki pač vzdrži, da to lahko počne nekdo, ki je pretrpel kako hudo bolezen, tudi tak z umetnimi joški in tak, ki poje o čivirikanju nič hudega slutečih ptičev ali pa o kaki usodni in žalostni ljubezni, ki sta jo zdručkala hudobna usoda in še bolj žleht hudič, ki se vije iz srca zemlje in se zdaj floreta z dobrim in vsega žegnanja vrednim krščanskim botrom. Rebeki Dremelj je ob bok največkrat postavil Damjana Murka, štajerskega slavčka, in njegovo murkoglavost, saj tega poba, ki naj bi vestno skrbel za promocijo in pojavljanje v raznobarvnem tisku, zasipa z občudovanja vredno pozornostjo. Pri vsem tem mi nikoli ne bo jasno, kako to, da ves ta folk ne šteka Šaleharjevega humorja in se pritožuje in jamra in javka, on pa jim dela najboljšo reklamo na svetu, veliko boljšo, kot si jo sami s pošiljanjem notičk in novičk, raznih fotkic in onaniranja v barvasti tisk, pa saj je jasno, da je Miha pač drugačen človek od njih, druge izobrazbe, druge mentalne provenience in možganskega debla, in ni težko razumeti pametnega nasveta, da se kmetje ne smejo drogirati – saj se v resnici ne –, ker bi bilo to za popevkarja na slovenski sceni pogubno.
Občasno navaden kreten
Svojega posla se Šalehar loteva pametno in preudarno, saj zase nemalo kratov javno trdi, da je občasno navaden kreten, to pa počnejo zreli in pametni ljudje. Problem okolice, nerazumevanja, zmrdovanja nad sproščenostjo in lucidnim ludizmom, ki ga ta tip premore, pa je že druga zgodba, saj vemo, da dela v okolju, ki je bolj ali manj konservativno. Ha, mogoče je ravno samoironija obrambni mehanizem. Če želiš v naši dolini koga nabosti in ostati živ, se moraš najprej izreči za kretena, polnega običajnih in komičnih felerjev. »Odkar sem se javno sprijaznil s sabo, je laže. Je pa v veliki meri težava naših krajev, da se ljudje, ki nekaj pomenijo, jemljejo preveč resno. Do trpljenja resno,« pravi Šalehar, ki svoj modus operandi dobro distancira od modusa vivendi.
Miha Šalehar je izboljševalec sebi lastnega humorja, ki ga je ustanovil zase in za nas, vendar je jasno tudi, da bi povsem nonšalantno lahko vodil tudi resno filozofsko ali pa umetniško debato, kjer ni smeha in ni miru pred mrkimi in zamišljenimi kontemplativneži. In predstavljam si, kako se bom kot šestdesetletnik zleknil zvečer pred televizijo, jo v miru prižgal in spremljal poročila, ki jih bo bral in zraven vsega še komentiral sivolasi in nekoliko zaobljeni generacijski kolega Šalehar. Jasno je, da bom šel spat dobre volje ne glede na to, kaj se bo dogajalo po belem svetu.
