Vplivni sindikat CGT je danes po vsej Franciji organiziral demonstracije in stavke proti novemu zakonu o delu, ki bo – večinoma v prid delodajalcev – sprejet po hitrem postopku do konca septembra. Premier Edouard Philippe je izjavil, da zakona, ki menda delodajalce spodbuja k zaposlovanju, ne bo spreminjal, saj naj bi se o njem Francozi opredelili že na spomladanskih predsedniških in parlamentarnih volitvah.
V Parizu se je po podatkih CGT shoda udeležilo 60.000 ljudi. To je malo glede na to, da se je lani med prvimi protesti proti manj radikalnemu Hollandovemu zakonu o delu pariškega shoda – prav tako po ocenah CGT – udeležilo 100.000 ljudi.
Tako mlademu predsedniku Emmanuelu Macronu dobro kaže v prvem večjem spoprijemu s protesti in stavkami, ki so v zadnjih 30 letih onemogočili številne poskuse desnice, da bi se zmanjšale pravice zaposlenih. Macron je v boljšem položaju kot prejšnji desničarski politiki na oblasti, pa tudi v boljšem, kot je bila še lani socialistična vlada, predvsem zato, ker tokrat nasprotniki zakona ne nastopajo enotno.
Prerivanje za sindikalni primat
Voditelj CGT Philippe Martinez namreč za proteste ni pridobil dveh pomembnih sindikatov, CFDT in FO, niti radikalnega levičarja in predsedniškega kandidata Jean-Luca Melenchona, čeprav nobeden od teh ni zadovoljen z novim zakonom o delu. Toda sindikat FO noče več biti peto kolo CGT. Laurent Berger, voditelj CFDT, pa se ne more odzvati Martinezovemu pozivu k protestom, glede na to, da je postal najmočnejši sindikat in primat prevzel prav CGT. Poleg tega je nekdaj krščansko-socialistični CFDT – v nasprotju s CGT, ki je nekoč veljal za komunistični sindikat – že od nekdaj pripravljen na dialog z vlado, zdaj, ko se mu je v tej zmerni strategiji pridružil FO, pa še toliko bolj. Tega dialoga pa bo še veliko, ker bo vlada v naslednjih mesecih začela pripravo zakonov o vajeništvu, poklicnem izobraževanju, pokojninski reformi in reformi podpore za brezposelne. Najbrž CGT, ki vztraja v radikalnosti, ne bo mogel sodelovati pri pisanju teh zakonov, ker bo vladi zadoščalo, da bo imela za sogovornika bolj zmerna CFDT in FO, ki je že v sedanjem zakonu o delu uveljavil nekatere svoje zahteve.
Macron mora paziti na jezik
Melenchon pa se ni udeležil protestov zato, ker jih namerava sam organizirati čez deset dni. Seveda je rivalstvo med CGT in Melenchonom zelo všeč Macronu. Toda predsednik bogatih, kot ga na levici imenujejo tudi zaradi davčne politike, bi lahko hitro naredil napako, ki bi proti njemu povezala vse sindikate in levico. Tej nevarnosti se je približal pred nekaj dnevi, ko je izjavil: »Ne bom popuščal ne lenuhom, ne cinikom ne skrajnežem!« Macron se je sicer v ponedeljek izgovarjal, da pri tem ni mislil delavcev, ampak prejšnje voditelje Francije, ki si niso upali reformirati države.
Tudi zaradi teh besed so se številni člani CFDT, FO in Melenchonovi privrženci – sicer brez svojih voditeljev – priključili protestom. Čeprav so demonstracije usmerjene proti zakonu o delu, ki ureja zasebni sektor, pa so bili protestniki večinoma zaposleni iz javnega sektorja, med katerimi ima CGT največ vpliva. Mladih pa ni bilo veliko, saj se predavanja na fakultetah še niso začela.
