Predsedniki republik in moralne avtoritete

Vesela sem, da je Krivic uvidel »pretiravanje« ter »ublažil« del prvega stališča (»Ne strinjam pa se z zgražanjem ob Pahorjevi zadnji izjavi, da ni moralna avtoriteta in se to ne trudi biti: Zame pa je to odkrita in poštena izjava, za katero si Pahor zasluži pohvalo, ne graje.«), in sicer tisti del, »da bi bilo Pahorja za izjavo, da ni in noče biti moralna avtoriteta, treba celo pohvaliti«. Proti koncu še napiše: »In če kakšen predsednik republike niti nima ambicije, da bi to postal, ni noben greh, če to odkrito pove.«

Se strinjam, odkritost ni greh, je celo lepa, zaželena lastnost. (Mimogrede, če bi bil Pahor iskren in odkrit, bi priznal vsaj objektivno odgovornost glede TEŠ 6 in se ne bi samo izgovarjal.) Kaj pa dejstvo, da se ne bo niti trudil postati moralna avtoriteta, kar zame pomeni, da se ne bo niti trudil niti zavzemal za skupne, tudi ustavno utemeljene, moralne vrednote? In v veliki meri Pahor s svojim ravnanjem na žalost to potrjuje. Krivic kot izjemo omenja spravo. Seveda se trudi za spravo, a način, kako to počne, je vprašljiv.

Krivic se tudi po nepotrebnem zgraža in jezi: »Zame so, nasprotno, šokantna pojmovanja, da naj bi bilo 'biti moralna avtoriteta' tako rekoč kar ena od ustavnih funkcij predsednika republike.« Le kdo to trdi? Zame v resnici nihče. Navede Vezjaka in predsednika DZ. Menim, da je posredi samo nenatančno branje, poslušanje ali/in razumevanje drug drugega.

Res je, imamo takega predsednika, kot si zaslužimo, no, kot ga večina izvoli. A kaj nam je storiti, kadar je ta večina zmanipulirana?

Polona Jamnik, Bled

Preberite zadnje članke