Nekoč so bili zvezdniki: Rok Kosmač izza klavirja na viličarja

Njegov format je klavir

Je letnik 1985, iz Črnuč, vendar pa karierno ni gravitiral proti Ljubljani, temveč ven iz nje. »Najmočnejši tereni po vrsti so bili Štajerska, Dolenjska, Prekmurje, Gorenjska, Primorska in nato Ljubljana,« pojasni. V živo niti ne preseneti s pridihom gibalno-govornih manir južnoslovanske mladeži, s katero je delil mladost. Na to je pravzaprav ponosen, pravi. V srednjo šolo je hodil na grafično šolo v Zeleno jamo. Ni bil pripadnik nobene subkulture. Igral je klavir. Ni obiskoval rejv zabav, je bil pa vseeno žurer. Kar se mu pozna v vedenju. Premore samoironijo, ki je vendarle nekako lastna osebam, ki so ga v življenju nekaj malega »pobiksale«. Na vprašanje, ali je bil perspektiva klavirja, odgovori, da je učiteljica njegovi mami večkrat rekla, da nima smisla, da plačuje položnice za šolnino, med intervjujem pa nekomu po telefonu odgovori, da je pri nekdanjem Plečniku oziroma pri Pečečniku.

»Danes se mi zdi, da sem bil premlad za tiste sonate. Dokaj znano je, da sem klavir začel igrati potem, ko sem videl film o Jerryju Leeju Lewisu. Nisem hotel biti on, sem pa hotel znati, kar zna on. Poleg tega je bil pri starih starših klavir, ki je bil na voljo. Naredil sem nižjo glasbeno šolo in veliko igral na zabavah. Razne zadeve. Od Lewisa do Dragojevića. Klavir sem uporabljal tako, kot so drugi kitaro. In še danes, če grem kam igrat, grem samo s klavirjem. Nikdar s sintetizatorjem, na katerem bi imel zvoke, kot tudi nikdar ne igram na posnete ritmične podlage. Samo s klavirjem. To je moj format.«

Gong popularnosti in tri plošče

Potem se je leta 2002 prijavil na pevski natečaj Orion, ki ga je organizirala RTVS. Zmagal je z lastno pesmijo Ne pozabi me ti. Pri sedemnajstih. Treba je omeniti, da je del njegove zgodbe Ivan Hudnik, pevec, ki je najbolj znan po skladbi Zelene livade s teboj. Hudnik je bil družinski prijatelj Kosmačevih, neke vrste svetnik pri prvih Kosmačevih potezah, kasneje pa tudi njegov uradni menedžer. Bil je tisti, ki ga je opogumil, da je posnel pesem, s katero je nastopil na Orionu. »Kar je bilo krasno v toliko, da nisem imel težav kot drugi pevci na drugih natečajih, ki zmagajo z nekim hitom, potem pa imajo težave z avtorskimi pesmimi.«

Bil je primeren za partijo, ki jo je odigral. Všečen dekletom. Tudi gejevski koloniji. Čeprav je bil najstnik in je imel visok glas, ga je že takrat krasil tudi kanček hrapavosti. Kar je vedno dobra začimba. »Tisočkrat so me vprašali, zakaj pišem romantična besedila. O čem pa naj pišem? O politiki?! Tudi če bi dal besedilo napisati komu drugemu, bi zahteval, da bi bilo romantično,« vztraja pri osnovnih načelih. Številka 20.000 prodanih primerkov prve zgoščenke govori sama zase. Toliko je bilo veliko že tedaj, medtem ko je danes fantastika. Leta 2006 je bil dobitnik nagrade gong popularnosti, skupno je pa posnel tri albume, zadnjega leta 2010.

Zanimivo pri njem je, da v času viška slave ni igral osemkrat na teden, kot je to običaj pri domačijskih glasbenikih njegovega žanra. S Čuki na čelu denimo. Dopoldne vrtec, popoldne krajevna proslava, zvečer diskoteka. »Moje plošče so se dobro prodajale, prav tako lep prihodek pa je takrat prihajal iz naslova avtorskih pravic. Kolikšen delež od njih? Mislim, da je bilo razmerje med denarjem od nastopov in dohodki iz naslova avtorskih pravic nekje 40:60. Ko gre pesem na radio, je to enako, kot ko ponudiš izdelek v trgovini.« Ni kaj, odgovor brez hlinjenja.

Vse ali nič

Izmed vseh vzornikov, vključno z Eltonom Johnom, na katerega prisega dandanes, se njegov glavni vzornik vseeno zdi Oliver Dragojević. »Ravno danes sem prebral, da je zbolel. Res slabo. Nekoč sva skupaj nastopila v Celju. Lahko bi rekel, da je bil to vrhunec moje kariere. Zgodilo se je nenačrtovano. Na tonskem preizkusu pred koncertom me je slišal in vprašal, ali znam zaigrati tudi kaj njegovega. Rekel sem mu, da poznam Cesarico, da pa si predstavljam, da jo bržkone hrani za konec svojega nastopa in da je zato ne bi igral. Zato sva potem zaigrala Moj lipi anđele. On je vzel kitaro in me najavil, jaz pa sem sedel za klavir. Nepozabno!«

Kje se je zataknilo? Zadnjo ploščo je posnel leta 2010. Od tedaj nobene. Ko ga vprašaš, ali načrtuje še kakšno, odgovori, da bi bil prvi pogoj za to dovolj velika podpora radiev. »Seveda igram. Klavir igram, kot gledam televizijo. Kdaj se mi ne igra po nekaj dni zapored. Nihče me ne priganja. In seveda bi posnel ploščo, vendar le, če bi videl, da obstaja podpora radiev, ki bi mi omogočila, da bi bil lahko neodvisen oziroma da bi od tega živel. Drugače me ne zanima. Denar od glasbe je zame povsem enak kot denar, ki ga zaslužim v skladišču. Ni razlike,« ponudi še en odgovor brez hlinjenja. Očitno gre za muzikanta, ki bi se posel šel na polno ali pa se ga ne gre. Razen občasnih nastopov v kakšnem lokalu.

Tudi razlog, ki ga navaja, zakaj je prekinil kariero in šel delat v skladišče, je podobno racionalen. Ko je Leon Oblak sestavil svoje radijsko omrežje, je kar nekaj lokalnih radiev prenehalo delovati, to pa so bili radii, ki so mu zagotavljali rotacijo oziroma posledično tantieme od avtorskih pravic. »Nikdar nisem imel 'dogovora' z radijskimi postajami, razen v primerih, ko sem nastopil na njihovem koncertu ali v njihovem kraju in so me zato nekoliko več vrteli. Sem pa s tem, ko je propadlo nekaj zame pomembnih radiev, izgubil približno četrtino dohodkov, kar je bilo ravno dovolj, da nisem več mogel živeti od glasbe. In o tem govorim, ko pravim, da ne razmišljam o plošči.« Zanimiv pogled. No, nemara lahko nekoč vseeno pričakujemo njegovo vrnitev.