Hajdi Korošec oziroma Hajdi, kot je tudi njeno umetniško ime, ima danes 38 let in poje samo še v kopalnici oziroma svojim potomcem. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je bila najbolj komercialen pop izvajalec v državi. Kariero je začela v začetku devetdesetih oziroma pri 10 letih. Že prej je pela ob šolskih priložnostih, preboj pa se je zgodil, ko je pokojni Branko Jovanović Vunjak - Brendi prek nekdanje mariborske revije Kaj iskal otroško pevko. Kaj se je sicer ves čas gibal na robu pornografije (edicija Vroči Kaj je bila eksplicitna), vendar pa se tovrstne kombinacije v tistih časih niso nikomur zdele sporne. Navsezadnje so tudi kandidatke za miss Smrklje v tistih časih kandidirale v ofenzivnih minikrilih.
Hajdi je bila izbrana med 150 kandidati, takoj zatem je posnela prvo pesem Naš kuža. »Pesem so prvič predvajali na Valu 202 in čez noč je postala hit. S komadom sem nastopila še v oddaji Križ-Kraž pri Miši Molk. Naenkrat nisem bila več Hajdi iz Lokrovca, ampak so začela prihajati pisma, telefon pa je neprestano zvonil. Številke nismo zamenjali. Problem je bil, da so moji starši imeli obrt in da je bil to tudi službeni telefon, kar je bil za njiju hendikep. Potem je moj oče določil termin zvečer od pol sedmih do sedmih. Imela sem vsaj pet otrok, ki niso mogli zaspati, če me zvečer niso slišali. In poštar je imel eno torbo s pismi samo zame. Nekaj jih imam shranjenih in enkrat bi jih rada pokazala. Bodisi tistim, ki so jih pisali, razmišljam pa tudi o knjigi,« se spominja najstniške norišnice. Okoliščine in razsežnosti njenega otroškega zvezdništva za marsikaterega državljana spadajo pod poglavje »neznana Slovenija« oziroma Slovenija lokalnih radijskih postaj.
Vreščanje kot pri Beatlesih
Koroščeva je dobitnica tako imenovane diamantne plošče, ki jo je v tistih časih prejela za 60.000 prodanih kaset. Pri tem je treba omeniti tudi, da je bil njen založnik ves čas Jovanović Vunjak oziroma njegova zasebna založba Mandarina. »Plošča doživlja ponatise še danes, torej število še vedno raste. Takrat se niti nisem zavedala, kako veliki smo bili, medtem ko mi je danes vse skupaj bolj jasno. Težko je v Sloveniji govoriti o zvezdništvu, vendar pa smo mi bili veliki. Napolniti dvorano Tabor v Mariboru, ki ima zmogljivost 4000 ljudi, štirikrat v enem dnevu, zaporedoma, ni šala. Ne vem, komu je to še uspelo? In to celo za božič. Če sem nastopala v diskotekah, je bila tam vedno norišnica. Zaradi vreščečih otrok se me ni slišalo kot nekoč Beatlesov. Sploh mi ni bilo treba peti. Vse pesmi, četudi je šlo za manj znane, so znali na pamet, starši pa so ob originalni kaseti kupovali še eno prazno, da so naredili rezervno kopijo za vsak primer, če bi se original izrabil od pretiranega predvajanja.«
Hajdi in drugi otroški pevci
Hajdi Korošec nikakor ni prva slovenska otroška pevska zvezda. Franjo Bobinac, današnji šef Gorenja, je po vzoru nemškega deškega zvezdnikaHeintjeja pri 15 letih odpel Mama, zlata mama, Oto Pestner je pred mutacijo glasu kot otrok zmagal na otroškem delu festivala San Remo, Martin Lumbar pa je Kekčevo pesem zapel pri osmih letih. Vendar pa tak posel, kot je bila Hajdi, ni bil nihče. »Vsi parametri so delovali. Tudi fizično sem bila prava mala Hajdi, imela sem talent, oder me je bil poln,« pravi sama. Pesmi, ki jih je pisal Brendi, so nastajale po pogovoru z njo in so se, poudarja, neposredno dotikale njenega sveta. Njenih izkušenj: »Komad Naš kuža je zares pesem o kužku, ki sem ga imela. Prav tako sem imela tudi petelinčka in ga imam še zdaj. Pa tudi rada sem se oblekla v oblekico in se našminkala. Zato so te pesmi uspešne. Ker so iskrene. Takšne iskrenosti, kot jo ima otrok, odrasli nimamo.«
O tem, glede otrok, ne gre dvomiti, vendar pa je Koroščeva, ko se je kot nesporno talentirana nižja najstnica na odru pojavila oblečena v mladoletno stevardeso, premogla presežno vrednost. Preberimo besedilo njenega prvega hita Naš kuža. Takole gre prva kitica: »Naš kuža je hodil k sosedi v vas, ga psička vabila je vsak dan naglas, ob mraku, ko putke pospravil je spat, je tačke si očistil in šel vasovat.« Medtem ko refren pravi: »Nečesa pa se prav po tihem bojim, le kaj bo naš kuža in kaj bo še z njim, če enkrat slučajno bo očka postal, takrat bo odšel, a meni bo žal.« Podobno ali še bolj na spolnost namigujoča je druga kitica komada Petelinček, v katerem je vse »čisto narobe«: »Sonček splezal je na okno, pa se tiho mi smeji, pa žgečka me in nagaja, da odprla bi oči, moje pa so veke težke, ker sem šla prepozno spat, čisto vse je zdaj narobe, pravi mali sonček zlat.«
Za nekatere otroške, za druge pokvarjene
Namigovanja na erotiko se ne da prezreti. V kolikšni meri je šlo za prodajanje otroške seksualnosti? Med vrsticami? Pod mizo? Sama odgovarja: »Otroška seksualnost je preostra trditev. Brendi je vsekakor znal napisati besedilo, ki je bilo dvoumno. In Naš kuža je pravzaprav v resnici pokvarjena pesem. Vsa besedila so pri njem tako imenovane dvocevke in to znati pisati je zame umetnost. Jaz sem pesem razumela kot otrok, pokvarjen pa je bil tisti, ki jo je dojel pokvarjeno. Pedofilija je obstajala, obstaja in je gnusna zadeva. Vendar sama v vsej karieri nisem imela nikakršnih tovrstnih težav, sem pa začela besedila poslušati drugače, ko sem odrasla. Sploh zdaj, ko sem mamica in moram pesem Naš kuža peti svojim otrokom.«
Deset let je nastopala v vlogi otroka. Vmes je seveda rastla. Pri dvajsetih letih se je odločila, da kariero prekine, čeprav jo je Brendi prepričeval, da bi nadaljevala. A osebno je bila z glasbenim okusom že tam nekje pri Branetu Rončelu in jazzu. Ni se več mogla pretvarjati, pa tudi za interes občinstva pravi, da je upadel: »Ljudje niso neumni. Vedo, kdaj je kdo neiskren.« Ob asistenci Magnifica je pozneje posnela deset pesmi v funk stilu, vendar pa, kot pravi, noben založnik ni verjel v to, da bi lahko bila otroška Hajdi uspešna tudi kot odrasla. Zato se z glasbo ne ukvarja več. Temveč? »Prodajam opremo za otroke, in to tako uspešno, da je naše podjetje letos v konkurenci za mladega podjetnika leta.«
