»Začel sem pri enajstih letih. V smučarskem klubu na OŠ Riharda Jakopiča, skupaj s prijateljema Markom in Zmagom, ki sta bila tudi glasbenika smo nastopili na smučarskem plesu. Poimenovali smo se Pink Panter,« Davor Božič razloži, kako je vstopil v svet zabavnjaštva.
Gotovo se ga spomnite. Morda vam ni bil ravno všeč, vendar to ne izniči dejstva, da je Božič pionir fantovskih bendov po pravilih, ki so jih nekoliko kasneje uveljavile razne oddaje, v katerih so odkrivali talente. Morda bi mu lahko rekli celo slovenski Justin Timberlake svojega časa. Poleg tega spada med redke multizabavljače pri nas, saj je na višku, torej ko je vodil oddajo Pod klobukom, združeval tako petje in ples kot igranje. Šolan kader.
Naključno načrten antipunkovski pevec
Začetek njegove kariere je sicer nadvse domačijske VIP-narave: »Bili smo družinski prijatelji s Tofom (Tone Fornezzi - Tof, op. a.), ki je od nekod prinesel sintetizator casio. Na njem sem ustvaril pesem. Svojo prvo. Druga okoliščina pa je bila, da je bila moja mama poročna priča Mete Močnik, torej pevke skupine Pepel in kri, katere soprog Peter Gruden je imel takrat studio Metro. Za kako uro nas je spustil noter, da smo naredili demo posnetek, potem pa smo z njim šli na RTV, kjer nam je komisija odobrila, da gremo zadevo posnet še enkrat in zares. Producent je bil Tadej Hrušovar. To je bilo leta 1983, imel sem enajst let. Ta pesem Mojcika je bila tisto poletje hit. Za posnetek je značilen zvok elektronskih bobnov simmons, saj so ravno tisti dan prišli v studio.« Taki bobni so bili sicer zaščitni znak glasbe 80. let. Gre za angleško domislico s konca sedemdesetih let, po kateri so v osemdesetih posegali predvsem pop ansambli kot denimo Culture Club, ki so igrali italo disco, pa tudi drugi bobnarji, »krasil« pa jih je značilen elektronski prizvok, ki je bil nemalo komu skrajno zoprn.
Če tokratnega portretiranca povežemo s tem, kar je nedavno na teh straneh povedal Tadej Hrušovar, se ponudi izpeljava, da je bil Davor Božič naključno načrten antipunkovski proizvod. Mladi up takratnega slovenskega mainstreama. Odziv. Takole je namreč povedal Hrušovar, tedaj producent festivala Pop delavnica: »Pop delavnica je bila fenomenalen projekt. Hoteli smo ustvariti novo definicijo slovenske zabavne glasbe. Marjan Ogrinc in Igor Vidmar sta imela Radio Študent. Punk je postajal agresiven, kar je na radiu prižgalo signalno luč, kajti tega, da bi neko osrednjo glasbo zamenjal punk, nismo mogli dovoliti. Nemogoče. Tega ni bilo nikjer. Punk je bil vedno avantgarda in nikdar mainstream. Nismo bili proti punku, kot je bilo interpretirano, ampak smo želeli okrepiti pop produkcijo.« Božič oziroma člani zasedbe Pink Panter so bili leta 1986 na Pop delavnici razglašeni za najobetavnejše izvajalce. Samo tebe si želim je bil naslov njihove pesmi, ki je z dandanašnjega zornega kota precej prezrta, medtem ko se za pesem Micika zdi, da je sploh povsem izgubljena. Vtis je, da je njegova sestra Pika kot izvajalka pustila močnejši pečat, je pa zanjo komponiral tudi on, njen devet let starejši brat.
Prvi nastopi v dvoranah Tivoli, Cibona in Tabor
Kakor koli že, Božič in Panterji so ob svojem času očitno bili svojevrstna otroška zanimivost. Kot pripoveduje sam, so prišli tudi v karavano Lord Extra. Se spomnite? Jadrnic, ki so sicer redko plule na jadra, saj so jih poganjali dizel motorji, na katerih so jugoslovanski estradniki krožili med turističnimi mesti in vsak večer na drugem pomolu izvedli koncert? Del take vrste turneje je bil. »Vključil nas je menedžer Luka Bradičević. Kot edine Slovence. Moji prvi nastopi so bili v Hali Tivoli, Hali Cibona, dvorani Tabor. Tereza Kesovija nas je malodane pazila v zaodrju. Ko smo na Pop delavnici dobili nagrado za najobetavnejši bend, je nastala norišnica. Hoteli smo izvesti turnejo po osnovnih šolah, vendar je publika vdirala na oder. Logistično smo bili prešibki in nepripravljeni. Zato sem se iz tega umikal. Na televizijo pa v Cankarjev dom, kjer je bilo poskrbljeno zame.«
O tem, kako je biti slaven otrok v naših krajih, meni približno podobno kot njegovi drugi kolegi, in sicer, da se bolj kot ti spremenijo ljudje okoli tebe: »Ljudje nam pripišejo nekaj, kar mislijo, da morajo videti. In potem se do tebe vedejo, kot da si nekaj več.«
Umik v mladinski program na TVS
Potem je šel študirat v ZDA. Na Berklee. Tja, kjer je pred njim študiral Jože Privšek, za njim in po predhodnem posvetu z njim pa tudi Jan Plestenjak. Po dveh letih mu je zmanjkalo denarja za šolanje. Ko se je vrnil iz ZDA, doma ni bilo več enako. »Prišel sem na oder na koncertu, ki ga je v Hali Tivoli organizirala pivovarna, spodaj pa so bili pijani tipi s kozarci piva v rokah, ki so sitnarili: Kva je?!« Grobost slovenskega glasbenega terena in preoblačenje na pivskih zabojih nista bila zanj. Odrasel je v mehkejših okoliščinah. Po nekaj poskusih po vrnitvi iz ZDA, kjer je sicer študiral komponiranje, se je pridružil tistim otroškim pevskim zvezdam, ki so poniknile, potem ko so odrasle. Ne samo pri nas. Svet jih je poln. Čeravno je bil tako kot eden največjih zabavljačev vseh časov, torej Michael Jackson, vendarle oboje. Tako otroška kot odrasla zvezda.
Božič se je umaknil v zavetje RTVS, kjer je imel nadvse spodobno kariero na mladinskem programu. Oddaja TV Klobuk, kot to za mladinski program v Sloveniji splošno velja, spada v vzorčen izdelek oddaj za otroke in mladino. In lik Davorja Božiča je do danes zaščitni znak tiste produkcije. Sedemnajst let je sodeloval pri Klobuku. Od 22. leta do poznih tridesetih. »Preostali programi so dostikrat narejeni po licenci, vse je že postavljeno, potem pa izberejo samo še primerno osebo. Mladinske oddaje pa so imele omejen proračun, a so bile zato ustvarjalne od znotraj. Stalno smo morali biti iznajdljivi, to je dodatna energija in zato so te oddaje dobre. Nisem potreboval lika Davorja. Lahko sem se šalil tudi iz sebe. Pazili smo, da se nismo dotikali politike in religij, čeravno smo znali kakšno stvar povedati tudi na svoj način. Ko so Američani napadli Afganistan, smo denimo naredili zgodbico o restavratorju, ki je s strupom uničeval črve v razjedenem stolu, kar je bila naša prispodoba za pravico, da ubijaš v imenu nekega svojega cilja,« se spominja, s kakšnim kilogramčkom viška in kakim lasom manj. Danes se ukvarja s psihoterapijo in ustvarja ambientalno glasbo.
