Nekoč so bili zvezdniki: Borut Semler, upokojenec pri 31 letih

Na prvem mestu nogomet

Odrasel je v Apačah pri Gornji Radgoni, v tujino pa se verjetno ne bi odpravil, če na murskosoboški in mariborski gimnaziji tedaj za vpis v športni oddelek ne bi zahtevali odličnega uspeha. Bil je prav dober, obenem pa odločen, da pri njem na prvem mestu pač ni šola, ampak nogomet, kar še danes velja za samosvoje in nazorsko nekorektno stališče. V Varaždinu so ga sprejeli lepo, kljub temu pa ga niso pozabili niti v domovini, kjer je bil uvrščen v mladinsko reprezentanco. Nemci so ga opazili na tekmi mladincev Slovenije in Hrvaške, na katero so prišli gledat nekega hrvaškega mladca. »Rekli so, da se bodo javili v dveh tednih, poklicali so pa že naslednji dan. Z družino so nas povabili v München, kjer sem v tednu, ki je sledil, opravil nekaj testnih treningov. Bili so zadovoljni in dogovorili smo se, da grem, čeravno to ni bilo najlažje. Takšno ponudbo je dobil že kak drug slovenski igralec, vendar fantje niso odhajali, ker so se oni in njihovi starši bali, kako bo na tujem poskrbljeno za njih. Pomembna stvar je bila, da sem že prej znal jezik. In ta se mi zdi pomemben še danes. Če se ga ne naučiš dovolj hitro, kmalu ni nikogar več, ki ti bo prevajal,« razmišlja danes.

Zgovoren človek zaznavne principialnosti. Za njim je zgodba, ki jo dandanes ponavljajo mnogi slovenski najstniki ter njihovi starši, ki podpisujejo pogodbe s klubi v tujini. Še več si jih to zgolj želi. Ko je leta 2001 prestopil v Bayern, je slovenska javnost, sploh pa nogometna srenja, to razumela kot enega večjih uspehov slovenskega nogometa. Eno večjih priznanj. Še bolj je laskalo nadaljevanje. Igral je v generaciji igralcev, ki so kasneje postali svetovno znana imena, kot na primer Lahm, Schweinsteiger, Trochowski, Guerrero, ki je v Bayern iz Peruja prišel pri 18 letih, ali Mario Gomez, ki je isti letnik kot Semler. Ni pa le igral. Bil je njihov vodja. Leta 2002 in 2004 je z Bayernom postal mladinski prvak Nemčije. To Bavarcem od takrat ni uspelo nikdar več. V drugem mladinskem finalu leta 2004 je bil strelec enega od treh golov, ki so jih zabili Bochumu. Nogometno se je razvijal v neposrednem stiku z velikani igre, kot so bili Oliver Kahn, Lúcio, Lizarazu, Scholl, Ballack in drugi člani tedanje prve postave. Kot tudi pod okriljem legend, kakršna je Gerd Müller: »Mladi igralci se ne morejo učiti od mladih, ampak od starejših. Vsak stik z njimi je bil pomemben, o Gerdu Müllerju pa lahko rečem, da je v prvi vrsti izjemen človek. Bil je na vsaki mladinski tekmi. In drugače je, če ti on reče, da moraš v kazenski prostor zaman steči desetkrat, zato da boš enajstič morda dobil žogo.«

Za Hoenessa je bil igralec tekme

V sezoni 2004/05 je odigral najboljše tekme. Z drugo ekipo Bayerna oziroma s tako imenovanim malim Bayernom, za katerega je igral tudi Schweinsteiger, se je v nemškem pokalu prebil do četrtfinala. V prvem krogu so izločili prvo ekipo Borussie iz Mönchengladbacha, v naslednjem premagali prvo ekipo Alemannie iz Aachena, v osmini finala pa še prvo postavo Eintrachta iz Braunschweiga. V četrtfinalu so potem izgubili proti Werderju. A predstava v osmini finala je bila prelomna. Dva gola v tisti tekmi je prav po asistencah Semlerja dal Guerrero, en gol pa je dal Semler po povratni asistenci Guerrera. Slednji igra še danes za brazilski Flamengo. Zdelo se je, da se Slovenec na Bavarskem razvija v svetovnega prvokategornika. »Po tekmi mi je Uli Hoeness (glavni menedžer Bayerna in svetovni prvak z Nemčijo leta 1974, op. p.) dejal, da sem bil zanj igralec tekme jaz in da naj svojemu agentu, ki je bil tedaj Michael Becker, tisti hip najmočnejši menedžer v Nemčiji, ki je skrbel tudi za Michaela Ballacka, rečem, da me želijo v Bayernu. Kajti zanimanje je kazal Glasgow Rangers in še nekaj klubov. Bil sem pred podpisom profesionalne pogodbe.« Tisto sezono je tudi debitiral za slovensko člansko reprezentanco, v katero ga je povabil Brane Oblak, čeprav je signale, da ga hoče, dajal tudi Srečko Katanec nekaj prej. Poleg tega je igral še za vrsti do 19 in 21 let. V tisti sezoni je poleg vsakodnevnih treningov odigral 60 tekem. Kar je maksimum, primerljiv s tem, da igralec odigra kompletno prvenstvo (angleška premier liga ima 38 krogov), obenem pa še evropske in reprezentančne tekme. Očitno preveč.

Pri 19 letih so mu hkrati počili križna vez, notranja vez in zunanji meniskus, uničen je imel tudi hrustanec. Okrevanje je bilo dolgotrajno. Nekaj mesecev po štiri ure terapij na dan. Predvsem pa ni dobil profesionalne pogodbe s prvo ekipo, ampak zgolj pogodbo za drugo, tako imenovano amatersko vrsto. Obenem je prestop v drug klub oteževala klavzula, ki jo je Varteks podpisal z Bayernom in ki je predvidevala, da v tem primeru Varteksu pripade 500.000 evrov. Precej, upoštevajoč, da je šlo za igralca, ki so mu zdravniki napovedovali, da ne bo mogel nikdar več igrati. Do leta 2006 je ostal v Bayernu, nakar se je vrnil v Varteks. »Danes mladim igralcem pravim, da se v stari klub ni dobro vrniti. Drugače te gledajo. V nogometu je tako, da od soigralca ne dobiš žoge, ker ti zavida boljši avto. V Varteksu sem se metal na zobe za ekipo, dobivali pa smo poceni gole. Pet let kasneje se je izkazalo, da je bilo sedem igralcev vpletenih v stavniško afero Offside. Enkrat vse pride na plano. Sam sem se vedno držal tega, kar mi je dejal pokojni predsednik Varteksa Anđelko Herjavec, preden sem šel v Nemčijo. Da je predvsem pomembno ostati človek. Ko se slišiva z Ljubimkom Drulovićem, se znava pošaliti, da imava še vedno isti telefonski številki. Da, seveda, ker nikomur nisem ničesar dolžan.«

Čeprav je invalidsko upokojen in ima zagotovljeno nemško pokojnino, ki mu omogoča sigurnost, je v nogometu še vedno izrazito dejaven. Občasno še igra za avstrijskega nižjeligaša Bad Radkersburg, kjer pa trenira mladince. Bolj kot v trenerstvu se sicer vidi v vlogi športnega direktorja ali menedžerja. Karakteren človek, z bogatimi izkušnjami in zdi se, da dragocen nogometni kader.