Med nedavno turnejo po vzhodni Evropi je francoski predsednik Emmanuel Macron izjavil: »Francozi ne marajo reform. Vedno, kadar le morejo, se jim izognejo.« Najbrž prav zaradi tega, ker se boji protestov, novi zakon o delu ni tako radikalen, kot je napovedoval.
Tako bo po predlogu, ki ga je danes predstavil premier Edouard Philippe, odslej zaposleni po 30 letih dela lahko dobil največ za 20 mesečnih plač odpravnine. Torej odškodnine ne bodo več znašale več sto tisoč evrov, kot so doslej, če je bil zaposleni po krivici odpuščen. Nekatera manjša podjetja zaradi teh visokih odpravnin, ki bi ji lahko privedle v stečaj, niso hotela zaposlovati.
V podjetjih z manj kot 20 zaposlenimi pa bo delodajalec lahko organiziral referendum o pogojih dela in plači, pri čemer obstaja nevarnost, da bi v praksi lahko izsiljeval z grožnjo, da bo v primeru »neuspeha referenduma« proizvodnjo preselil. Tudi v večjih podjetjih naj bi se zaposleni, sicer prek sindikatov, ki imajo več pravic, veliko pogajali neposredno v podjetjih, a še vedno bodo pomembni sporazumi na nacionalni ravni. Menda se v zadnjih letih v francoskih podjetjih uveljavlja kultura dialoga, pri čemer so tudi sindikati zelo pragmatični.
»Predsednik bogatih«
Proti novemu zakonu o delu namerava 12. septembra organizirati demonstracije CGT, najpomembnejši levičarski sindikat, 23. septembra pa Nepokorjena Francija, ki jo vodi radikalni levičar Jean-Luc Mélenchon. Francoski delodajalci, ki so samo deloma zadovoljni z novim zakonom o delu in imajo ravno te dni t. i. poletno univerzo, so bili doslej navdušeni nad novim predsednikom , tudi zato, ker je zmanjšal davke na visoke prihodke, podjetja in kapital. Francija je manj privlačna za tuje investicije prav zato, ker so vsi ti davki zelo visoki v primerjavi na primer z Nemčijo, Italijo in ZDA.
Levica tako Macrona označuje kot predsednika bogatih, ta oznaka pa bi lahko še dodatno zmanjšala njegovo priljubljenost. Po 100 dneh vladanja ga podpira samo 36 odstotkov Francozov (Françoisa Hollanda je po 100 dneh podpiralo 46 odstotkov Francozov, leta 2016 samo še 8 odstotkov). Tudi zato je najbrž Macron deloma popustil sindikatom v zvezi z novim zakonom o delu in se tudi ni udeležil poletne univerze francoskih delodajalcev, pač pa je tja poslal 11 ministrov.
Hollande ni bil tako slab
Macron že od vsega začetka govori jezik podjetnikov in kapitala. Izhaja iz predpostavke, da je mogoče spodbuditi gospodarsko rast samo z ukrepi, ki so v prid podjetjem in povečujejo njihovo konkurenčnost. Problem za Francijo je, da je v zadnjih letih precej zaostajala za EU glede gospodarske rasti, zaradi česar ima nadpovprečno raven brezposelnosti, torej tudi višjo kot Slovenija.
Pravzaprav je že Hollande uvidel, da je treba spremeniti stvari na strani ponudbe (konkurenčnosti) in ne toliko na strani povpraševanja (s povečanjem potrošnje). Problem konkurenčnosti francoskih izdelkov pa je videl tudi v visoki ceni delovne sile. Tako je po prvi tretjini svojega mandata davčno razbremenil podjetja, in sicer v skupni vrednosti 20 milijard evrov na leto. In danes so učinki vidni, saj bo Francija letos imela 1,6-odstotno gospodarsko rast, kar je največ po letu 2007. Tako se tudi brezposelnost počasi zmanjšuje. Zdi se celo, da je Francija končno na dobri poti.
Macron ima veliko srečo, da je začel vladati, ko so se pojavili učinki Hollandove razbremenitve podjetij, seveda pa je tu tudi nizka cena nafte. Sicer je Macron dal vedeti, da bo njegovo vodenje Francije uspešno, če bo zmanjšal raven brezposelnosti z 10 na 7 odstotkov.
