Medtem ko je prva faza čiščenja Tojnice končana, Vrhničani pričakujejo, kakšna bo dopolnilna odločba agencije za okolje (Arso), ki bo usmerila nadaljnjo sanacijo. Okoliški prebivalci si želijo precej bolj temeljite sanacije, kot jo je Kemis opravil do zdaj. Kakšna bo druga faza, verjetno še ne bo znano tako kmalu. Kemis je skupaj s podjetjem Ekosfera predlagal, naj se vključijo strokovnjaki, ki do zdaj niso sodelovali. Z nekaterimi se že dogovarjajo.
Tožniki želijo zaščititi svoj procesni položaj
Je pa že zdaj jasno, da se s prvo fazo ne strinja tudi pet nevladnih organizacij (Pravno-informacijski center nevladnih organizacij – PIC, Umanotera, društvo za sonaravni razvoj Focus, Inštitut za trajnostni razvoj in ribiška zveza), ki so skupaj s tremi fizičnimi osebami vložile tožbo na upravno sodišče zoper delno odločbo Arsa, po kateri je Kemis izpeljal prvi del sanacije. Tožbo so spisali tako iz procesnih kot vsebinskih razlogov.
Pet nevladnih organizacij in šest posameznikov so na Arso poslali zahtevo, da želijo biti stranka v postopku, a odločbe o tem še niso dobili. Zahtevo so poslali 17. julija, štiri dni, preden je bila odločba spisana, in devet dni, preden je bila objavljena. Zakonodaja izrecno ne določa, kakšni morajo biti ti roki, a naj bi bili razumni.
Po mnenju Arsa je bilo treba ukrepati hitro, ker so pričakovali višji vodostaj Tojnice, zato je sanacija stekla, preden bi nevladniki in okoliški prebivalci vedeli, ali bodo lahko sodelovali v postopku sanacije. Ob tem se ena od naših sogovornic iz vrhniške civilne iniciative sprašuje, zakaj potemtakem mulja iz struge niso odstranili že prej, na primer junija, če se je tako mudilo.
Tožba pa ne bo zaustavila procesa sanacije. Če bodo tožniki na sodišču uspešni, bo moral Kemis sprejeti dodatne ukrepe. »Sanacija gre normalno naprej, mi le opozarjamo na dodatne ukrepe, ki so mogoči, in varujemo svoj na zakonu temelječ procesni položaj,« je povedala Senka Šifkovič Vrbica iz PIC in dodala, da trud usmerja predvsem v primere, ki lahko pripomorejo k dobri praksi, tudi na procesni ravni. »Povsod po Evropi se ravnajo po direktivi Evropske unije o okoljski odgovornosti, ki pa se bolj šepavo izvaja. Ta primer je precej jasen in se na njem lahko oblikuje dobra praksa. Vključili smo se ravno z namenom, da se oblikuje dobra praksa sodelovanja pri reševanju takšnih primerov,« je dodala.
Zavod za ribištvo Arsu predlaga več ukrepov
Pri vsebinskem delu tožbe so se v precejšnji meri uprli na mnenje Mihaela Tomana z ljubljanske biotehniške fakultete, ki je svoja opažanja že pred časom razložil v javnosti in napovedal, da jih bo naslovil tudi na Arso. Nevladne organizacije se ne strinjajo, da je prvi del sanacije potekal le po dobrih 150 metrih struge Tojnice. Menijo, da je Arso odločitev preslabo utemeljil in da bi morali potok sanirati vsaj do izliva v Ljubljanico. S tem se strinja tudi zavod za ribištvo, ki je Arso obvestil še o številnih drugih pomislekih. Opozorili so, da je bil onesnažen celotni tok Tojnice in del Ljubljanice, kakor tudi brežina Tojnice, ki bi jo bilo po njihovem mnenju smiselno sanirati skupaj z odstranjevanjem sedimenta, kajti ob deževju bi se strupene snovi lahko iztekale nazaj v vodo.
Arso so opozorili, da je delno odločbo izdal, ne da bi bil predlog sanacijskih ukrepov za odpravo okoljske škode strokovno usklajen. Zavod za ribištvo meni, da vzorčenje na treh mestih, ki so predvideni v odločbi, ne zadostuje, ampak da bi morali meritve opraviti od mesta nesreče do izlitja v Ljubljanico in tudi v delu Ljubljanice. Menijo, da je nujno treba ugotoviti, ali je v Ljubljanici prisoten strupeni sediment, ker bi ta lahko dolgoročno vplival na ribje vrste, njihove habitate in zdravje ljudi. Na Arso apelirajo, naj v dopolnilni odločbi, ki jo bodo izdali pred nadaljevanjem sanacije, vključijo analizo sedimenta Ljubljanice in na podlagi teh meritev izdelajo sanacijski načrt. Dodajajo, naj Arso Kemisu naloži ekotoksikološko analizo vodnih organizmov in naj s pomočjo večletnega nadzorovanja ugotavljajo, ali so ribe primerne za prehrano ljudi.
