Agencija za okolje (Arso) je izdala delno odločbo, v kateri je potrdila načrt sanacije Tojnice, ki ga je za Kemis naredilo podjetje Ekosfera. Kemis mora odstraniti onesnažene sedimente v Tojnici »od mesta prelivanja požarne vode do mostu ceste Pot v Tojnice, ki povezuje Sinjo Gorico in Vrhniko«, je Arso pojasnil, na kaj se nanaša odločba. Kemis ima 30 dni časa, da izvede ukrepe, ki pa so glede na mnenje Mihaela Tomana, profesorja na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani in podpredsednika društva za zaščito voda, sporni.
Kot bi na Sorško polje naselili antilope
Toman namreč meni, da je sanacijski načrt nestrokoven, celo nerealen. V njem vidi več problemov. Poudarja, da je premalo podatkov o vsebovanosti nevarnih snovi v sedimentu, predvsem ni znano, s katerimi snovmi je onesnažen mulj in koliko je to posledica požara ter koliko preteklih aktivnosti. »Ne vemo natančno, kaj bomo premikali. Ne vemo, katere snovi bomo sprostili, ko bo prišlo do oksidacije,« pravi.
Tomana je najbolj v oči zbodlo to, da je v triletnem načrtu vbrizgavanje mikroorganizmov v muljasti sediment, ki naj bi ga očistili nesnage. »Za katere mikroorganizme gre? Kdo bo te mikroorganizme prispeval? Tega se v naravi ne počne, morebiti le v kakšnih čistilnih napravah. Nikoli ne boste vedeli, kaj bodo v naravi počeli avtohtoni mikroorganizmi, ki so že tam, in vneseni neavtohtoni mikroorganizmi. V načrtu sanacije piše, da bodo razgrajevali onesnaževala. To je splošen in nestrokoven termin, ki zahteva resno presojo,« pravi Toman. Problematično se mu zdi tudi vnašanje rib v potok, celo tujerodnih vrst in mladic.
Pravi, da je na delih, kjer je (če je) onesnaženje akutno, primeren pristop odstranjevanje nevarnih snovi, a da ne more biti bistvo sanacije zgolj odstranitev mulja. »Če odstranimo deset centimetrov mulja, bo preostali mulj kar naenkrat postal površinski. Kaj se bo zgodilo z njim, ko bo prišla velika voda?« se sprašuje Toman.
Sanacija naj bi bila dolgotrajna, kot primerno metodo Toman omenja ekoremediacijo. »V Sloveniji imamo podjetja, ki se s tem ukvarjajo, na primer z zasajanjem rastlin, ki odstranjujejo nekatere strupene snovi. Gre za makrofite, tudi v sanacijskem načrtu so našteti makrofiti, denimo lokvanj. Toda to je tako, kot bi na Sorško polje naselili antilope. Lokvanj namreč ni avtohtona vrsta, zato tam nima kaj početi.« Kot enega glavnih problemov je omenil, da v Tojnici, ki je bila dolga leta izpostavljena usnjarski industriji, v zadnjih desetletjih ni bilo trajnega spremljanja (monitoringa), ki da ga je treba vzpostaviti.
V sredo se obeta sestanek
Toman ni naklonjen niti predlogom ribičev, ki med drugim zahtevajo sanacijo celotne Tojnice (tudi izkop sedimentov) in podrobno analizo zgornjega dela Ljubljanice, ki jo je požar prav tako prizadel. Predsednik vrhniške ribiške družine Vladimir Mikec pravi, da bi bilo najbolje izkopati novo strugo in pod Tojnico ne le v stometrskem, ampak v osemstometrskem pasu narediti obvod mimo najbolj onesnaženega dela. »Vsak malo večji dež bo onesnaženi sediment prinesel v Ljubljanico. Treba je ugotoviti, do kod seže veliko onesnaženje. Zdaj pravijo, da je bila Tojnica že prej onesnažena in da zdaj vse pripisujemo Kemisu. To je izgovarjanje,« opozarja Mikec.
Mnenja o najbolj primernem načinu sanacije, ki naj bi se začela prihodnji teden, so torej različna. Toman predlaga, da bi se vsi deležniki sestali v sredo ter izmenjali poglede in znanje, želi si, da bi sodelovali še strokovnjaki z drugih področij, hidrologi, kemiki… Mikec je do sestanka nezaupljiv, meni, da hočejo ribiče »preparirati« in pravi, da imajo popolno podporo zavoda za ribištvo. »Na sestanek bomo poskušali pripeljati predstavnika zavoda za ribištvo.« Moti ga tudi, da še vedno nihče ni vzorčil rib, razen tistih, ki so tik po požaru umrle iz očitnega razloga.
