Kemis naj bi včeraj začel prvi del sanacije Tojnice, vendar so morali začetek del prestaviti zaradi neurij. Prvi od treh delov sanacije naj bi trajal pet delovnih dni. Tako vsaj domnevajo, kajti izkušenj s sanacijo vodotokov po takšni nesreči, kot je bil požar v tovarni Kemis, nima nihče v državi.
To je bilo vidno tudi ob vseh zapletih ob pripravi sanacijskega načrta. Da ta ni najboljši, ni le mnenje strokovnjakov, ki so se v minulih dnevih oglašali v medijih. Da so v načrtu napake, a ne usodne, priznava tudi direktorica podjetja Ekosfera Vanja Sterle, ki je načrt pripravljala skupaj z direktorjem Kemisa Emilom Nanutom.
Ekosfera se ukvarja s svetovanjem in izdelavo dokumentacije s področja varstva okolja. Kot pravi Sterletova, sta se zahtevne naloge lotila, ker v tako kratkem času, kot jim ga je dala agencija za okolje (Arso) na voljo (15 dni), nihče od strokovnjakov ni želel sodelovati.
Strokovnjaki niso znali izdelati sanacijskega načrta
»Polovico časa smo porabili, da smo se sestajali z različnimi strokovnjaki. Vsi, od prvega do zadnjega, so rekli, da tega ne znajo narediti, sploh ne v tako kratkem času,« je dejala Sterletova. Dodala je, da je Arso neformalno vprašala, ali bi lahko podaljšali rok, in jim povedala, da bi potrebovali dva meseca, če bi želeli narediti korekten dokument. Pravi, da so ji odgovorili, da bi bilo to morda mogoče, če bi predložili dogovor s strokovnjaki z odličnimi referencami in prošnjo dobro utemeljili. »Upali smo, da bi do tega prišli, z nekom smo bili blizu dogovora, govora je o spoštovanih doktorjih znanosti in profesorjih, na koncu pa so rekli, da tega ne znajo narediti.«
Do izteka roka je takrat ostal še teden dni, Sterletova in Nanut sta ostala sama, brez vseh ustreznih znanj za izdelavo tako zahtevnega sanacijskega načrta. »Ni nama preostalo drugega, kot da se vsak dan zjutraj usedeva in do enajstih zvečer delava. Po najboljših močeh sva naredila, kar sva lahko, sva pa naredila tudi nekaj napak.« Sterletova pravi, da je te napake mogoče v naslednji fazah sanacije popraviti, kajti prva, za katero je Arso izdal delno odločbo, se osredotoča na izkop mulja. Mihael Toman, profesor na ljubljanski biotehniški fakulteti in podpredsednik društva za zaščito voda, je bil do tega kritičen, saj pravi, da če bi odstranili le deset centimetrov mulja, kolikor je predpisano, bi preostali mulj, ki je morda prav tako onesnažen, postal površinski. Sterletova odgovarja, da ne bodo odstranili le desetih centimetrov, ampak ves mulj, s čimer te nevarnosti naj ne bi bilo več.
Kot eno od napak priznava, da sta z Nanutom v monitoring uvrstila fitoplankton, kar pa pravi, da ni bistveno: »V uredbi sva spregledala opombo, da v slovenskih rekah fitoplanktona ni. Nisva biologa. Če bi bilo več časa, te napake ne bi naredila.« Kako bodo potekali naslednji deli sanacije, bo odvisno od meritev, zadnjo besedo pa bo spet imel Arso, ki bo odločbo še dopolnil. V tem duhu Sterletova odgovarja tudi na Tomanov očitek, da je v triletnem načrtu nestrokoven tudi ukrep vbrizgavanja mikroorganizmov v muljasti sediment, ko pravi, da se to ne nanaša na prvo fazo sanacije.
Sterletova dodaja, da je prva faza le osnova za nadaljnje delo. Želi si strokovnega diskurza, ki bi pokazal, kakšni ukrepi bi bili najprimernejši. Ob tem opozarja, da so bila mnenja strokovnjakov pri načrtovanju sanacije različna, tako so se na primer eni strinjali, da se mulj odstrani, drugi ne. In da nihče od strokovnjakov ni povedal, kakšne tehnike naj bi uporabljali. »Grozno je bilo. Zdaj se mi zdi brez pomena, da se toliko osredotočajo na to, kar je zapisano, saj ni še nič odločeno. Mudilo se je le zaradi prve faze,« pravi Sterletova.
Ribiči so ogorčeni
Če jim je ne bi zagodlo vreme, bi včeraj Tojnico v pasu sto metrov poleg Kemisa preusmerili, namestili cevovode in črpalke, zajezili odsek, očistili mulj, nato pa vodo preusmerili nazaj v strugo. Vrhniški ribiči bi pred tem iz potoka vzeli ribe.
Ribiči so ogorčeni, ker rib in sedimentov v Ljubljanici še vedno niso vzorčili in ker vsaj za zdaj še ne bodo sanirali celotne Tojnice. »Očitno bo morala na koncu vzorčenje plačati naša ribiška družina,« pravi predsednik vrhniške ribiške družine Vladimir Mikec in dodaja, da za to nimajo denarja, kajti vzorčenje ene ribe stane okrog 1600 evrov. »Nacionalni inštitut za javno zdravje smo prosili, da bi izvedli monitoring za ribe. Rekli so, da te ribe niso na trgu in zanje niso pooblaščeni. Kako niso na trgu, če lahko kupiš ribiško dovolilnico in ujameš ribo?« je dodal Mikec.
