Oprt na pričevanja medijsko razvpitega procesa deklice Marine, ki je po dolgotrajnem in neznosnem mučenju umrla v kleti domače hiše, v katerem so bili njeni starši leta 2012 obsojeni na tridesetletno zaporno kazen, je roman zavzel samosvojo pripovedno strategijo. O Diani, tako se deklica imenuje v romanu, ki je ves čas v fokusu, pa v svoji stiski hkrati ves čas osamljena, govorijo številni drugi glasovi. Tako o njeni pretresljivi usodi sprva zaslutimo skozi bližnje sorodnike, pozneje iz šole, socialne službe in policije. Četudi je bralec z informacijami zaradi hkratnega pogleda vseh »prič« v primerjavi z romanesknimi liki nekoliko v ospredju, tudi po zaslugi Dianinega starejšega brata, ki ima v romanu sicer redek in kratko odmerjen glas, pa še ta je močno zavrt, se mu Dianina usoda razkriva postopoma, vzporedno z delovanjem strokovnih služb, ki so, tak občutek imamo, vzrok za vse agresivnejše trpinčenje deklice. Kot bi se starši, navzven vselej delujoči kot skrbni in ljubeči ter sočutni, z vsakim poskusom vmešavanja zunanjega sveta maščevali deklici za njim neljube preverbe. In na podoben način bralce bombardira tudi Seurat, ki kalvarijo ob koncu pripelje do točke, ki jo bralec zasluti že nekoliko prej.
Četudi se dekličina podoba izrisuje vse bolj očitno, pa do konca ostaja nedostopna. Učinek neznosnega je tako podvojen; prvič že z nenavadno trezno pisavo, s katero je avtor popisal družbeno aktualno temo družinskega nasilja in ki brez obtožb ter moraliziranja deluje še učinkoviteje. Z obsodbo bi roman namreč odvzel svoj, četudi simbolni, delež bolečine in »odgovornosti«, tako pa jo v vsej kruti razgaljenosti zgolj predoči pričam, bralcem. Slednjo še stopnjuje ob koncu, kar natančneje opiše policist. »In ko se zadeve jasnijo, padeš v nekakšen trans. Seveda je prisotno razburjenje, neke vrste adrenalin, ko zavohaš, ko po tisoč znamenjih veš, da si nečemu na sledi – najprej veš, globoko v sebi, prav po tej vročičnosti, kajti telo pozna resnico veliko prej, preden ti prodre do zavesti. Ampak ko postopoma zaslutiš, da tip, ki ga iščeš, tisti tip, ki si ga ob vsaki preiskavi predstavljam kot divjega moža iz bajk, morda sploh ni na begu, ampak da je bil mogoče še včeraj v uradu, takrat se ti obrne želodec, skupaj s transom pride gnus.«
Pretresljivo delo, ki se je znašlo med finalisti za Fnacovo nagrado za roman in ki nagovarja predvsem sistem k boljši učinkovitosti, problematizira kruta in še kako pomembna družbena vprašanja, ob katerih se ne moremo pretvarjati, da nas ne dosežejo.
