Vse se je začelo po naključju, ko je Aleš Piščanec leta 2000 namesto sestre na porodniškem dopustu vodil sladoledarno na Obali in pustil »fino pisarniško službo«. Brez izkušenj je naslednje leto odprl svojo sladoledarno: »Ni bilo slabo, a ni bilo ne repa ne glave.«
Ko so jo po koncu sezone zaprli, je sedel v avto in šel v Italijo v želji, da se nauči obrti izdelave sladoleda. Tam je naletel na, lahko bi rekli, svojega sladolednega guruja Angela Grassa. »Zlezel mi je pod kožo. Vso zimo sem mu sledil po vsej Italiji, kjer koli je imel predavanje ali šolanje, sem bil tam,« se spominja Piščanec.
Ko je naslednjo leto ponovno delal sladoled, je spoznal, da ima sicer veliko znanja, a potrebuje izkušnje. »Ni samo tako, da prebereš recept in narediš dober sladoled. Sladoled je zelo kompleksna stvar. Izdelava je odvisna celo od strojev, ki jih uporabljaš,« pravi. A bil je »sladoledno pečen«, celo tako zelo, da zaradi odprtja sladoledarne v Ljubljani ni bil z ženo v porodnišnici, ko se mu je rojevala hči. »Žena mi to še danes očita,« se smeje.
Aleš Piščanec brez ovinkov prizna, da je z Vigòjem v prvi vrsti meril na turiste: »Vedeli smo, da bo domačine težje prepričati, ker že imajo svoje sladoledne navade in jih težko menjajo. Nisem hotel, da bi jih vabili s ceno ali čim podobnim, raje sem pustil času čas, da se je razvedelo od ust do ust. Po dveh letih, ko so bili v lokalu večinoma le tujci, ki se zanašajo na ocene Tripadvisorja, so začeli prihajati tudi domačini.« Od takrat se iz sladoledarne vsak večer vije dolga vrsta, za katero pravi, da je to v resnici lepo skupinsko doživetje.
Hočem, da bo okus našega sladoleda čez 30 let enak
Kar zadeva sladoled, ostaja konservativen: »Pri sladoledu nočem potrošniške hiperaktivnosti, da je vsak dan nekaj novega. Želim, da naši okusi postanejo tradicija. Hočem, da bo okus našega sladoleda čez trideset let še vedno enak, kot je danes.«
Pri njih ni napisov brezglutensko, vegansko, stoodstotno naravno, ker jih tudi v starih italijanskih sladoledarnah ni. Najslavnejša okusa sta vigò in cheesecake, prvi z več kot polovico mascarponeja, drugi z enako količino svežega italijanskega sira. Sladoled delajo na starih italijanskih strojih z lopato, kjer se še bolj opazi, da je zadnji element dobrega sladoleda sladoledar: »Ti stroji ne zapiskajo, ko je sladoled končan, torej je vse odvisno od tistega, ki dela sladoled.«
Posebnost Vigòja je tudi, da res lahko gledate, kako delajo sladoled. Sladoledni stroji so dobesedno v izložbi. Sprva so na table celo pisali, kateri sladoled so zmešali nazadnje, prepričani, da bodo kupci cenili svežino sladoleda: »Moja želja je bila, da bi lahko prišel v sladoledarno in vprašal, kateri sladoled so naredili nazadnje, ter ga kupil.« A tak koncept je bil za Ljubljano kljub vsemu še preveč napreden, čeprav je žlička svežega sladoleda popolnoma drugačnega okusa kot enak sladoled od včeraj.
Kljub temu da vodi podjetje s 40 zaposlenimi, Aleš Piščanec še vedno včasih dela sladoled, in ko razlaga o tem, se mu res zasvetijo oči: »O, to je najlepši dan v tednu, kadar koga nadomeščam in delam sladoled. Čisti užitek. Odložim telefone, snamem uro in uživam.«
