Cankarjevo nabrežje je prava sladoledna avenija. Prva v vrsti ponudnikov sladoleda je slaščičarna Lolita, kjer so sicer že od začetka imeli sladoled, a je bil delo zunanjih proizvajalcev. Letos pa je prva sezona, ko delajo svoj domač sladoled. »To, da je domač, pomeni, da je narejen v naši delavnici, iz izbranih sestavin po naših receptih,« je razložila Urška Dolinšek, vodja slaščičarske delavnice celotne skupine Kaval.
V Loliti je sladoled francoske šole. Kako da ne – zgodba njihove glavne sladoledarke in slaščičarke je skoraj podobna zgodbi Julie Child. Urška Dolinšek, pravnica, se je zaradi ljubezni preselila v Pariz. A ni govorila francosko, torej ni mogla delati v svojem poklicu. Kuhinja pa jo je vedno zanimala. Slaščice je začela peči že kot sedemletna deklica. Naključje je hotelo, da se je ponudila za delo v kuhinji neke restavracije. Sprva je bila odgovorna za predjedi in slaščice, a je v nekaj letih napredovala v šefa kuhinje, ko pa se je vrnila v Slovenijo, je ostala zvesta le slaščičarstvu. Začela je delati v Fetiche Patisserie, ki je prav na koncu ljubljanske sladoledne avenije. »Tam smo se vsi skupaj učili delati dober sladoled. Sladoled je tako kot sladice zelo natančna stvar, ne moreš kar nekaj zmešati, zmrzniti in dati v vitrino,« poduči Dolinškova.
Manj sladkorja in smetane
Kot prava svetovljanka in dolgoletna Parižanka lahko z vso kompetenco trdi, da so ljubljanski sladoledi v zadnjih letih postali vrhunski. Prepričana je, da si ljudje želijo naravnih okusov, ne pa okusov blagovnih znamk piškotov. Zato so se v njeni slaščičarski delavnici sladoledov lotili, kot se spodobi – skuhajo osnovo in jo ohladijo; nato dodajo oreščke, čokolado ali sadje, mešajo in spet počakajo, da se shladi; šele nato začnejo zares mešati in ohlajati sladoled.
Za sadne okuse uporabljajo stoodstotne zamrznjene pireje francoskih dobaviteljev. Maline in jagode kupijo cele, a tudi zamrznjene, in jih nato sami skuhajo v pripravek okusa. Ob vsem tem pa opozarja, da bi ljudje morali vedeti, kaj pomeni napis stoodstotno naraven sladoled.
»To pomeni, da je tisti delež sadja, ki je v sladoledu, stoodstotno sadni. Ne pomeni pa, da je ves sladoled le sadje – sladoleda ne morete narediti samo iz sadja, saj bi dobili le zmrznjeno ledeno kocko,« pojasnjuje Urška Dolinšek. Njihovi sladoledi imajo od 20 do 25 odstotkov sladkorja, kar je manj kot sicer, manj pa imajo tudi smetane, največ tretjino: »Smetana seveda da bolj bogat okus, a to ni naraven okus sladoleda, to je okus po smetani. Problem je tudi v tem, da ljudje še ne vedo, kakšen je naraven okus denimo vanilje, predvsem pa, da vanilja ni rumena.«
Ker pa je prepričana, da bo v prihodnosti vse več sladoledov veganskih z malo ali celo brez sladkorja, je tudi njihova letošnja ponudba taka. Med dvajsetimi okusi so največji zvezdniki veganski konopljin sladoled, veganska čokolada, lešnik brez sladkorja, borovnica in bezeg brez sladkorja ter veganska pistacija.
Konopljin sladoled je na osnovi riževega mleka in konopljine moke, potresen pa je s konopljenimi semeni. »Konoplja je superživilo in je mineralna bomba. Torej kolikor si človek 'škoduje', ker poje sladoled, si s tem, ko zaužije konopljo, naredi tudi nekaj dobrega,« je dejala Urška Dolinške. Vodja slaščičarne Lolita Draga Kepeš pa je ob tem dodala, da je konopljin sladoled med najbolj prodajanimi: »Nad tem sploh nismo presenečeni, saj so naše stranke že navajene na presne slaščice, zato ni nenavadno, da so najbolj priljubljeni veganski sladoledni okusi.«
