V preteklosti ni bilo v navadi, da bi se športnice bojevale za svoja prepričanja. A odkar sta sestri Williams tako glasni aktivistki, pa naj bo to za enako plačilo moških in žensk ali pa za pravice temnopoltih, se vse več ameriških športnic javno izpostavlja v boju za take ali drugačne vrednote. Serena Williams je celo zdaj, ko je skoraj tik pred porodom, v kolumni v časopisu Fortune vse športnice pozvala, naj se vedno neustrašno bojujejo za vsak stotin plačila več, da bodo končno dosegle enako plačilo kot moški: »Govorite o enakopravnosti. Vsakič, kadar to storite, olajšate delo ženskam, ki prihajajo za vami.«
Enako plačilo pa še zdaleč ni edina tematika, ki ameriške športnice navdihuje za aktivizem. Veliko navdiha jim ponuja tudi politika Donalda Trumpa. Košarkarica ekipe WNBA Seattle Storm Breanna Stewart, ki je bila lani razglašena za najboljšo novinko v ligi, je denimo zelo aktivna v podpori projekta načrtovanja nosečnosti Planned parenthood, ki strahovito moti ameriškega predsednika. V Seattlu se je udeležila protesta v podporo projekta in zaradi tega celo zamudila trening ekipe. Že pred tem je sodelovala v protestih na letališčih, ko je Trump skušal uvesti prepoved potovanja za državljane nekaterih muslimanskih držav. Glasna je bila tudi v gibanju Black lives matter, ki nasprotuje policijskemu nasilju nad temnopoltimi. Prepričana je namreč, da ima zato, ker je znana oseba, dolžnost opozarjati na stvari, ki bi se v družbi morale spremeniti. Da bi za spremembe na področju pravic žensk spodbudila tudi dekleta, je na podelitvi nagrad nickelodeon nosila majico z napisom »divja feministka«.
Vse glasnejše temnopolte športnice
Še zdaleč pa ni edina ameriška košarkarica, ki je protestirala proti policijskemu nasilju. Vsa ekipa Minnesota Lynx je na tekmi protestirala, ker so policisti v Dallasu ubili dva temnopolta fanta. Ne le da so nosile majice z napisi v podporo gibanju Black lives matter, na tiskovni konferenci po tekmi košarkarice niso želele odgovarjati na druga vprašanja kot na tista, ki so se nanašala na policijsko brutalnost, tri pa so med igranjem državne himne iz protesta celo pokleknile. Tako kot je to storila nogometna zvezdnica Megan Rapinoe, ki je glasna aktivistka pravic LGBT-skupnosti in je proti ameriški nogometni zvezi celo sprožila uradno preiskavo zaradi diskriminacije.
Tudi sabljačica Ibtihaj Muhammad, ki je prva Američanka, ki je osvojila olimpijsko medaljo s hidžabom na glavi, je glasna aktivistka proti Trumpovi politiki, saj trdi, da je to politika terorja. Temnopolta muslimanka je v reviji Time objavila dolgo pismo, v katerem ameriškega predsednika poziva, naj njenega hidžaba ne vidi kot znak sovraštva in naj nikar ne pozabi, da je bistvo Amerike različnost: »Odkar ste predsednik, so me na letališču podrobno preiskali, ker sem se jim zdela sumljiva, na ulicah New Yorka pa so me ozmerjali, naj se vrnem nazaj v svojo državo. To ni Amerika, v kateri sem odrasla, in to ni Amerika, ki bi lahko bila zgled drugim.«
Zanimivo je, da so protesti predvsem ameriških temnopoltih športnic postali tudi že predmet znanstvenih raziskav, saj jih razumejo kot novo družbeno gibanje, kot novo zlato dobo aktivizma temnopoltih športnikov, ki ga v tako odmevnem obsegu ni bilo že od časov Muhammada Alija. Večina temnopoltih športnic ima veliko manj priložnosti javnega nastopanja kot njihovi moški kolegi, zato vsake njihove javne izjave odzvanjajo toliko glasneje. Tega se zaveda tudi ameriška košarkarska zveza WNBA, ki je lani hotela športnice zaradi aktivizma na košarkarskem parketu kaznovati, a so zaradi pritiska javnosti to namero opustili.
