Čeprav živimo v 21. stoletju, je marsikje in na marsikaterem področju še vedno tako, da predstavnice ženskega spola nimajo enakega položaja kot moški. Nobena izjema ni niti šport, kjer se iz leta v leto obračajo večji denarni zneski, česar ni pretirano zamajala niti gospodarska kriza. Neenakovrednost se med drugim kaže tudi pri višini denarnih nagrad, čeprav raziskava v Veliki Britaniji kaže spodbudne rezultate. 70 odstotkov športov namreč tako za ženske kot moške razpisuje enako visoke denarne nagrade, medtem ko preostalih 30 odstotkov še vedno ne.
Ena večjih zagovornic enakopravnega položaja nežnejšega spola v športu je britanska ministrica za šport Helen Grant, ki pravi, da razlike še vedno obstajajo in jih je treba zmanjšati, čeprav se zaveda, da tega ni mogoče speljati čez noč. »Vemo, da je ženski šport zelo zanimiv in da lahko privablja množice ljudi, zato rabimo večje zanimanje medijev in večje investicije sponzorjev, ki ne bi smeli gledati le na to, ali se jim denar povrne in ali bodo ustvarili profit, čeprav sem prepričana, da bi prišli tudi do tega. Gre namreč tudi za to, da bi tako jasno in glasno sodelovali v boju za enakopravnost spolov in pravičnost v 21. stoletju.« Poglobljena britanska študija je sicer zajemala 56 najglobalnejših športov. Od teh jih 35 podeljuje denarne nagrade, 25 enakovredno za moške in ženske, deset pa ne. Največje razlike so v nogometu, kriketu, golfu, pikadu, snookerju in skvošu. »Da v 70 odstotkih športov enakopravnost pri denarnih nagradah obstaja, je spodbuden podatek. Za preostale si želim, da bi se začeli premikati v to smer. To se bo zgodilo, ko bodo določeni uvideli ves potencial in lepoto ženskega športa,« še pravi Grantova.
Za zmago na svetovnem prvenstvu v nogometu v Braziliji leta 2014 je moška reprezentanca Nemčije prejela kar okoli 30 milijonov evrov več kot ženska reprezentanca Japonske na svetovnem prvenstvu 2011 v Nemčiji. Zmagovalec pokala FA je v Angliji letos v moški konkurenci prejel 2,5 milijona evrov denarne nagrade, v ženski pa zgolj 7000 evrov. Angleška nogometna zveza je razliko pojasnila z besedami, da sta moški in ženski nogomet neprimerljiva v vseh pogledih. »Moški nogomet je milijardni posel, medtem ko je ženski še pred petimi leti veljal za amaterski šport. Prepad je zato ogromen. Kljub temu investiramo vsako leto več milijonov v razvoj ženskega nogometa, a v tem trenutku zvišanje denarnih nagrad ni prioriteta,« je pojasnil Kelly Simmons, član Nogometne zveze Anglije.
Povsem drugače je denimo v tenisu. Leto 1973 je bilo zgodovinsko, saj so na OP ZDA kot prvi začeli podeljevati enako visoke denarne nagrade v moški in ženski konkurenci. Leta 1984 so zgledu sledili organizatorji OP Avstralije, 2007 pa še Rolland Garrosa in Wimbledona. »WTA je, kjer je, zaradi močnih osebnosti, kot je ustanoviteljica Billie Jean King, ki je leta 1973 z močno kampanjo za enakopravno obravnavanje spolov pri denarnih nagradah dosegla svoje. Venus Williams pa je bila tista, ki je imela največ zaslug, da je leta 2007 padla še zadnja trdnjava Wimbledon. Za takšne stvari so potrebni športniki, ki jih ni strah na glas govoriti o problematiki, in razumni administratorji v pisarnah, ki jih pri tem podpirajo ter pomagajo pri ozaveščenosti v javnosti,« pravi predsednica WTA Stacey Allaster.
Bile smo vesele, da smo sploh kaj dobile
Ena tistih, ki je neenakopravnost med spoloma občutila na svoji koži, je nekdanja teniška igralka Mima Jaušovec, ki je pod jugoslovansko zastavo leta 1977 osvojila Roland Garros. Ob našem klicu je nemudoma poudarila, da je bila razlika v višini denarnih nagrad na začetku njene poti ogromna in da so ženske prejemale vsaj petkrat manjše zneske za zmage na turnirjih kot moški. A jih to, vsaj takrat, še ni pretirano motilo. »Me smo bile generacija, ki je bila vesela, da je sploh kaj dobila. Generacija pred nami je namreč prejela kakšen dolar ali dva. Torej nič. Enostavno smo vse skupaj jemale za samoumevno.« To ni veljalo za Američanko Billie Jean King, ki se z razmerami ni sprijaznila. Ko je leta 1973 pred OP ZDA zagrozila, da ne bo nastopila, če ne izenačijo denarne nagrade pri ženskah in moških, je naredila dokončen preboj, saj so ji v zahtevi ugodili. »Ženska teniška organizacija WTA je potrebovala okoli 20 let, da je dosegla pravo uveljavitev in da so se pri tem združile igralke z vsega sveta. V mojih časih so imele primat ZDA, saj se je večina turnirjev igrala tam. V Evropi jih je bilo malo, v Aziji noben, v Avstraliji zgolj grand slam. Američani so tako prilagajali višino denarnih nagrad po svojih željah, pa tudi razvrstitve na jakostni lestvici. Res je, da se je pionirka Billie Jean King borila za enakopravnost. Velika prelomnica se je zgodila 20. septembra 1973, ko je premagala Bobbyja Riggsa v obračunu spolov,« se spominja Jaušovčeva.
Ko danes vidi, da so denarne nagrade na turnirjih izenačene, je ponosna na WTA. Meni, da je to pravilno, čeprav morajo moški na grand slamih pogosto igrati daljše dvoboje. »Popularnost ženskega tenisa je ogromna in se samo dviguje. Zakaj torej ne bi bile denarne nagrade izenačene?« Vesela bi bila, če bi bilo tako tudi v njenih časih, ko je večino denarja porabila za plačilo turnirjev in za stroške trenerjev. Predvsem pa je ta želja postala močnejša proti koncu kariere, ko so misli že uhajale v čas po športu. »Želele smo si, da bi imele tudi kaj za na stran. Vesela sem, da imajo danes igralke to možnost.«
Več kot lahko generiraš, več lahko razdeliš
Vodja projektov pri specializirani agenciji za komuniciranje v športu S.V. - RSA Luka Maselj razlaga, da do razlik v denarnih nagradah še vedno prihaja predvsem zaradi tega, ker so moški športi bolj gledani in marketinško privlačnejši, nekaj vloge pa pri vsem skupaj odigrajo tudi panožne zveze in organizacije. »Moški šport je bolj popularen v smislu televizije, gledalcev in marketinga. Zato lahko generira večji nagradni sklad in so nato tudi denarne nagrade večje. Več denarja kot neki šport generira, več ga lahko potem razdelijo tudi med športnike.« Maselj je mnenja, da bi morale biti denarne nagrade za primerljive športe bolj izenačene. »A žal svet funkcionira na način, da toliko kot ustvariš, toliko lahko razdeliš,« pove in opiše primer iz Velike Britanije, kjer se Sally Hancock, strokovnjakinja za marketing v športu, bori za enakopravno zastopanost športov v medijih. »Pri nas imamo veliko primerov športnic, ki so dobro zastopane v medijih. V Veliki Britaniji pa imajo že s tem ogromne težave. Pri njih obstajajo nogomet, ragbi in kriket, preostali športi pa so v ospredju le poredko, sploh ženski. Se pa teh težav zavedajo in jih poskušajo odpraviti. Pri tem vsi za vzor postavljajo Stacey Allaster, ki je za ženski tenis na globalni ravni naredila zares ogromno stvari.«
