Takrat grafitov, takšnih, kot jih poznamo danes, še nismo poznali, poznali pa smo napise s kredo, na takrat večinoma sivih pročeljih hiš. Ker sem hotel biti enak mulcem, ki so bili kar nekaj let starejši od mene, sem vzel v roke kredo in na sosednjo hišo (moja napaka) napisal besedo, ki je imela le tri črke, začenjala pa se je s črko f. To moje početje je opazila soseda in mi naložila dve po zadnji plati, vse skupaj povedala še moji materi, ker takrat seveda še ni bilo prepovedi telesnega kaznovanja, sem svojo, in to dvojno porcijo dobil še doma. Napis, lahko bi rekli tudi moj prvi grafit, sem moral ročno izbrisati, kar pa ni bilo posebej lahko.
Drugič sem opremil neko hišo v Ljubljani v času naše borbe za Svobodno tržaško ozemlje. Takrat sem napisal, prav tako s kredo na zid: Reka, Trst, Gorica, Pella je prasica. Takrat kazni sicer ni bilo, le tovariš z rajona mi je dejal, da sem sicer pravilno družbenopolitično usmerjen, vendar naj raje ne pišem po stenah in naj raje svoje povem na kakšnem mitingu. S tem se je moja grafitarska dejavnost končala.
Danes pa razmišljam takole. Grafitarstvo prav gotovo ni visoka umetnost, pri najboljših grafitarjih gre morda za bolj ali manj uspešno črkoslikarstvo, ki ga vse bolj izpodriva računalniško oblikovanje, in morda malo znanja soboslikarstva. V ostalih primerih pa gre za navaden vandalizem.
Kaj storiti? Neke noči sem zaslišal silno rjovenje in tuljenje. Sosed je zalotil grafitarja, ki mu je pravkar pričel pacati novo (mimogrede rečeno drago) fasado, pritekel je še en sosed, skupaj sta ga zgrabila, mu jih nekaj naložila in ga prisilila, da je do jutra čistil svojo »umetnino«.
Slovenskim železnicam pa predlagam morda tole, ker grafitarji pač »morajo« ustvarjati, naj jim dovoli grafitirati po odsluženih tovornih vagonih, kakršni so bili tisti, ki so se iztirili pred kratkim pri Kranju, ki so bili že na pogled grdi. Kompozicije pa naj sestavijo tako, da bodo vozile le ponoči.
Peter Kozin, Ljubljana
