Osnovna odlika Argericheve je, da je njena celotna glasbeniškost prepojena z muzikalno noto, kar pomeni, da je za njenim igranjem poslušalcu le stežka razbrati povsem tehnična, vsakdanja dejstva, povezana z eksekucijo in manualnimi spretnostmi. Te izginjajo pod velikim zagrinjalom glasbene energije, različnih barvnih odtenkov klavirja, neznosnih stopnjevanj ali umikanj v krhko in tudi poglobljeno premišljeno. Najbolj gre ceniti njeno dosledno zavezanost vsem tem glasbenim momentom, ki jo lahko vodijo tudi na rob »prepada«: ko se Argericheva odloči pospeševati, naraščati, je ne more nič ustaviti, tudi če ji grozijo tehnične napake in na videz nemogoče hitrosti – v takih primerih je vedno v službi glasbe in nikoli predstavitve lastnih sposobnosti. Pri tem Argericheva ni prizanesljiva do svojih glasbeniških kolegov, saj jih priganja v tek za glasbeno resnico, v neumorna stopnjevanja, umikanja, pospeševanja in ugašanja, ki presegajo okorelo šolsko mero. Toda zdi se, da je njena karizmatična moč tako močna, da ji glasbeniki z mnogo vere sledijo v vse divje meandre, v katere pljusknemo z največjim veseljem tudi poslušalci.
In Argericheva to počne tudi ob na videz manj »pomembni« glasbi, Prvem klavirskem koncertu Šostakoviča, ki vendarle ne postavlja v središče virtuoznih vragolij solista, temveč veliko bolj nekakšno ambivalentno razpetost med skoraj preveč zabavnjaškimi kaskadami in nato tudi z depresivno poglobljenostjo zaznamovanimi pasažami. Argericheva je tista, ki plete mostove med takšnimi napetostmi in posamezne odseke osvetljuje v njihovih skrajnostih. V prvem stavku je neustavljivo humorna, lahkotna, ton je skorajda hihitajoč, nato se turobno zaustavlja, da bi dosegla v finalu burleskno obešenjaštvo, ki seveda ni brez manj svetlih konotacij. Tej bujni raznolikosti je odgovarjal trobentač Lászlo Tóth z nenavadno mirnostjo, mehko sladkobnostjo svoje trobente, kot nekakšen opomnik, da se za razgrajaškimi notami skriva bolj trpko življenjsko izkustvo.
Podobno so glasbeniki izkoristili vse skrite glasbeniške potenciale tudi v na videz preprostem, skoraj otroško naivnem Saint-Saënsovem Živalskem karnevalu. Tega je z občutkom za mero in decentno odmerjenost povezovala pianistkina hčerka Annie Dutoit, čeprav sem pomislil, da bi ob odsotnosti recitacij glasba vendarle delovala dramaturško kompaktneje. Tako so bili pred nami nanizani različni glasbeni »bomboni«, od občutljivo pregnetenih, zvočno krhkih do melodično navdihnjenih in do nezavesti zabavnih »osrednjih« živali, Pianistov, ob katerih so si glasbeniki dovolili namenoma do konca iznakaziti partituro, kar je najbrž težje kot slediti neskončnim lestvičnim tekom.
O Komornem orkestru Franza Liszta in dirigentu Gáborju Tákacsu - Nagyju velja povedati, da sta bila tudi v samostojnih skladbah, predvsem Mozartovem Divertimentu, ves čas na preži za Glasbo. Mozart, ki bi zlahka utonil v nekakšnem zakulisnem utripanju, je bil nabrit z utripajočo energijo, ob čemer sem pomislil, da je letvica za prihajajoče nastope domačega Komornega godalnega orkestra Slovenske filharmonije visoko nastavljena. Ali je pač glasbeniška avra Argericheve žarčila na glasbenike tudi iz garderobe? Po slišanem to ne bi bilo nemogoče.
