V času izginjajoče kulture klasičnega pevskega tona in v opernem svetu, ki so mu zavladali grleni, vibrantno razplezani, hitro pregorevajoči glasovi, je omenjena zvezdnica skoraj osamljen zgled blagozvočnega zdravja in tehnično pretanjene, trajnostno naravnane rabe glasovnih sredstev. Sam bi Elino Garanča torej imenoval kraljica samorefleksije in načrtovalske preudarnosti. Sleherni umetničin vzgib si najde barvno vertikalo, nezarobljeno zmes, skratka estetsko obliko; ta proces brez registrskih preklopov je izrazno ponotranjen in obenem dvakratno »podprt« iz glave, saj sta z njenimi odzveni povezani pevkina značilna tonska kupola in subtilno niansirana nit, z razumskim nadzorom pa celoten metje.
Prav(iln)a pevska pot ima sopomenko — varovanje »daru«. Svojemu visoko nameščenemu, slokemu mezzosopranu je latvijska prejemnica doslej, do štiridesetega leta starosti, docela prepovedovala vstop v cono dramatičnega. Njeno drugo gostovanje pri nas pa je zrcalilo karierni obrat, trenutek tik pred napovedanimi velikimi debiji v novih vlogah. Načrt mezzosopranistkine prihodnje sezone sicer nikakor ne deluje kot sunkovita sprememba (repertoarno mešanje, omejeno število nastopov), pa tudi njene ljubljanske izvedbe niso vzbujale takega vtisa.
Že zdaj je očitno, da se pevkine Dalila, Princesa Eboli in Santuzza nikoli ne bodo razlegale skozi voluminozni patos, saj vstopa Elina Garanča v njihove speve skrbno v mejah dane ji substance. Naravno zračnost srednje lege ji uspe izkoristiti kot sproščen temelj za nekaj novih gostih vrhov, zanesljivih in odmerjenih (Eboli, načrtno izbrana v »lahkotnejši« francoski zvočnosti), včasih tudi grandioznih (Santuzza). Predvsem pa umetnica v psihološki identifikaciji išče vase zatopljene, mirnejše plasti, ki ustrezajo njenim neponovljivim prednostim, linijam, napetim z umetnostjo odvzemanja, pomenljivim portamentom, drobni koloristični igri (Dalila ni bila fatalna in vznesena, temveč nežno erotična, skoraj pristna).
Standardni »iberski« dodani točki sta se mi zdeli manj izstopajoči; takšna bi lahko ostala tudi v spored vključena Tostijeva muza, če ne bi ravno sladko-preprosta romanca (Non t'amo più) s pevkinim posebnim čustvenim senčilom zrasla v droben slavospev inteligentnega izvajalskega vživljanja. Eline Garanča in njenega znanja ni težko občudovati; težje pa je pri njej najti dokončno presunljive odtise Petja — karizmatičnega zlivanja med duhovnim nadzvenom in zvenom telesnega (v dobesednem in prenesenem smislu).
Nazadnje o morda najboljšem: pevko je spremljal zvočni mojster Ion Marin, na precej višji ravni kot pred nekaj leti njen soprog Chichon. Marin je prinesel drobne detajle, vdihe in rubate (npr. Cavalleria), včasih k otožnosti nagnjene osvetlitve (počasna Poloneza iz Onjegina); predvsem pa je zmehčal in požlahtnil zvočno odzivnost radijskega orkestra — ta se zna pod izjemno roko razcveteti k nesluteni soustvarjalni prilagodljivosti. Prav posebno hvaležnost gre izraziti solistu hornistu Boštjanu Lipovšku.
