Ob tem najbrž ni treba omenjati, da glasba v »boju« s premočjo vizualnega ni igrala kakšne pomembne vloge; Orffova stvaritev je bila bolj spremljevalno bobnenje iz zvočnikov. Res pa je gostujoči dirigent z opazno energijo uskladil naše sicer brezbarvno nastopajoče ansamble, kolikor jih je lahko. Solistični bariton Carlos Daza je bil dober, sopranistka Amparo Navarro pa v svojem tonu žal hudo »odebeljena«.