»V zvezi z mejo na Razkrižju se država doslej ni nikdar odzvala na pobude prebivalstva. Narejen ni bil noben korak oziroma kljub veliko obljubam iz vlad, da bodo pomagali, ni bil nikdar sprejet noben pravni akt, ki bi prevladal nad katastrom.« Tako je na vprašanje, kdo je odgovoren za nastalo situacijo na Razkrižju, odgovorila strokovnjakinja za mednarodno pravo Vasilka Sancin, ki je neposredno sodelovala v arbitražnem postopku.
Ker sta se Slovenija in Hrvaška, je pojasnila Sancinova, v arbitražnem sporazumu zavezali, da bo 90 odstotkov meje potekalo po katastru, je tribunal to pač upošteval. »Tribunal je za osnovo vzel kataster, potem so pa gledali vsak del meje posebej, ali nemara obstajajo argumenti za odstopanja. V obzir so prišli bodisi dvostranski dogovori, kot je primer z mejo ob Dragonji, bodisi kakšni drugi dokazi, da naj meja odstopa od katastra. Povsod tam, kjer je tribunal imel na razpolago vzroke za odstopanja, je to upošteval.«
Obisk terena ni nujen
Država oziroma zunanje ministrstvo nam sicer ni odgovorilo, s kom vse z Razkrižja so komunicirali pri zbiranju gradiva za arbitražni sporazum, a v prvi vrsti je bil to župan občine Razkrižje Stanko Ivanušič. Ta pravi, da je od zunanjega ministrstva celo prejel pohvalo za to, da jim je dostavil toliko gradiva o zgodovini tegob tamkajšnje meje.
Upravna enota Ljutomer, kot smo preverili, pri zadnjem risanju meje ob Razkrižju ni sodelovala. Domačini pravijo, da njih ni nihče ničesar vprašal. »Ljudje si delovanje tribunala preveč enostavno razlagajo,« je opozorila Sancinova. »Tribunal ne komunicira z nikomer, razen s strankama v postopku, ki imata vsaka svojega klienta, ta pa predstavlja uradni kanal komunikacije.« Dopustno je, je dejala pravnica, da se tribunal odloči tudi za obisk terena, »ni pa to obveznost«. V primeru Razkrižja tega obiska niso opravili.
Pomembni davki in vojaki
A obiska niso opravili niti v Hotizi, pa je tribunal kljub dejstvu, da tam meja prav tako poteka po katastru, odločil, da zaselek Mirišče, ki predstavlja 30 hektarjev zemlje, na kateri živi osem Slovencev, spada pod Slovenijo. Kot je ob branju razsodbe prebral prvi arbiter Gilbert Guillaume, se je peterica sodnikov tako odločila zaradi upoštevanja dejstva, da so prebivalci Mirišča največ davka plačali Sloveniji, v katero so poslali tudi več nabornikov, kot so jih Hrvaški. Je to po regularnih kanalih v Haag sporočil tudi razkriški župan? Ker je včeraj z družino odpotoval na krajši oddih, njegovega odgovora na to vprašanje še nismo prejeli.
Z odgovori je skopa tudi vlada. Kako konkretno bodo pristopili na pomoč desetim družinam z Razkrižja, ki jim meja seka domove oziroma dvorišča, niso povedali. Sporočajo le, da sta Slovenija in Hrvaška »skladno z arbitražnim sporazumom dolžni v šestih mesecih pripraviti vse, kar je potrebno za implementacijo razsodbe, zato je treba posebej poudariti, da se pravice in obveznosti prebivalcev na zadevnih območjih še ne spreminjajo«. Obljubljajo, da bodo vse državljane ob meji obravnavali individualno. Od krajanov evidentirane potrebe bodo »za potrebe zagotovitve in ohranitve čim večjega obsega pravic« obravnavali pristojni državni organi.
O tem, da utegne Razkrižje v arbitrarni razsodbi potegniti kratko, sta se v prisluhih konec leta 2015 in v začetku leta 2016 pogovarjala že takratni slovenski sodnik pri stalnem arbitražnem sodišču Jernej Sekolec in takratna slovenska agentka Simona Drenik.
