Slovenska podjetja so na meji živečim Razkrižanom že odklapljala elektriko, hrvaška sodišča so jim pošiljala opomine sodnikov za prekrške zaradi neopravičenih ur njihovih otrok, ker niso obiskovali hrvaških šol. Slovenci, ki tam zaradi mejne agonije danes živijo prijavljeni na naslovih svojih prijateljev in sorodnikov, so vse od osamosvojitve naprej pisarili v Ljubljano politikom. A razen nekdanjega šolskega ministra Slavka Gabra, ki je pri hrvaških oblasteh takrat uredil grožnje Hrvatov s kaznimi staršem otrok, ki so namesto v hrvaških šolah znanje nabirali v slovenskih, Razkrižanov nobeden ni jemal resno. »Ne Lojze Peterle, ne Dimitrij Rupel, ne Janez Janša,« se spominja razkriška učiteljica slovenskega jezika Cvetka Mesarič, ki z družino ob še dveh drugih hišah živi v hiši med mejnima zapornicama. »Le Katarina Kresal si je enkrat upala sprehoditi se do naše hiše, a tudi po njenem obisku se ni nič spremenilo,« je povedala Mesaričeva, ko smo z njo listali po zajetnem kupu pisem, dokumentov in fotografij, povezanih s križevim potom, kot sama imenuje njen in ostale trideseterice ljudi trud za pripojitev njihovih zemljišč matični državi.
»Nič drugega se ni zgodilo v teh 26 letih, le postarali smo se. Nekateri naši otroci so zaradi nerešene mejne situacije že odšli, drugi še bodo. Kaj bo tukaj ostalo za nami? Razen naših hiš, ki bodo kot kipi opozarjale na politično enoumje, nemara nič drugega,« pravi Cvetkin mož Vlado, razkriški učitelj matematike in fizike. »Ko sem doštudiral, so me takratne oblasti lepo prosile, naj ostanem doma, ker učitelje izjemno potrebujejo. Če bi takrat vedel, kako bodo v prihodnosti ravnali z mano, bi šel kam drugam.«
Predsednik vlade ni bil nasmejan
Premier Miro Cerar je v sejni sobi razkriške občine spoštljivo poslušal o usodah tamkajšnjih ljudi, ki sta jih povzela Cvetka in Vlado. »Povsem vas razumem in hudo mi je,« je svojo empatijo pokazal premier. »Prav imate. Na to sem pred sprejetjem sporazuma opozarjal tudi sam, a ta je bil nato z referendumom sprejet in aktualno razsodbo moramo spoštovati,« je Cerar pritrdil Razkrižanom, ki so ga opozorili na 3. in 4. člen leta 2009 podpisanega arbitražnega sporazuma, ki sodnikom nalaga, naj načelo pravičnosti in dobrososedskih odnosov upoštevajo le pri risanju meje na morju, medtem ko se naj na kopnem ravnajo striktno po mednarodnem pravu oziroma po katastrih.
»Nikdar nisem bil nasmejan, ko sem komentiral haaško razsodbo, pa tudi rekel nisem, da sem zadovoljen z njo,« je priznal Cerar, ki je skupaj z razkriškim županom Stankom Ivanušičem sprejel zavezo, da bosta vsak na svoji ravni – župan na občinski, premier na vladni – skušala hrvaško stran prepričati o nujnosti spremembe meje z razlogom, da bi ljudje lahko naposled zaživeli normalno. »A najprej je vendarle treba počakati na natančni povzetek te večstranske haaške razsodbe, ki ga pričakujemo desetega julija. Nato imamo šest mesecev časa za pripravo izvršitvenih aktov, šele nato pride na vrsto sama implementacija meje,« je povedal Cerar.
Podobno – da bo za dokončno postavitev meje v naravi treba še dolgo čakati, vmesni čas pa naj mine mirno, brez nepotrebnih provokacij – je Cerar kakšno uro kasneje povedal tudi v Hotizi, kjer so prebivalci poleg daljnovoda, nogometnega igrišča, visokovodnih nasipov in betonarne izgubili tudi čez 700 hektarjev prvovrstnih kmetijskih površin in gozda.
