Najprej bi bilo dobro zakoličiti meje. Meje javne razprave o razsodbi v Sloveniji, na Hrvaškem in med državama. Ki naj ne izkazujejo tega, kdo ima daljši jezik, ampak naj potrjujejo, da se zavedamo, do kod se sme iti z javno besedo. In ki naj temeljijo na nespornih, čeravno morda nepopularnih dejstvih.
Prvo tako nesporno, a upoštevanja vredno dejstvo je, da bi bilo uvodno vprašanje nepotrebno, če ne bi Slovenija Hrvaški sama ponudila povoda, da se izmakne iz arbitražnega postopka. Pač, z manj klepetavimi slovenskimi predstavniki oziroma z njihovo bolj previdno rabo telefonov tudi prisluškovalne afere izpred dveh let ne bi bilo, prav to afero pa Hrvaška uporablja za svoje nepriznavanje arbitraže. Drugo dejstvo je, da v nasledstveni »vojni«, v kateri mejaški spori predstavljajo le eno od njenih bitk, ni lepih duš. Odprtih bilateralnih vprašanj oblasti obeh držav – ki se sicer vedno znova postavljata s svojo srednjeevropskostjo – niso vedno reševale izključno dobronamerno in pretehtano, pač pa so prepogosto odločale čustveno, samoljubno in po bizantinsko prefrigano (pri čemer je čisto vseeno, ali pri tem govorimo o ustanavljanju bypass bank ali pa o nespoštovanju mednarodnih pogodb). In tretje dejstvo, ki ga moramo oboji vzeti nase, je, da sta naši današnji 26-letnici še vedno tam, kjer sta bili pred osmimi leti, ko sta se podpisali pod arbitražni sporazum. Enako nedorasli sta. Kajti, Slovenija in Hrvaška sta se pod ta sporazum podpisali pod pokroviteljstvom Evrope – Hrvaška zato, ker jo je Slovenija »stisnila« z blokado njenih pristopnih pogajanj, Slovenija pa, ker jo je EU opozorila, da ne bo trpela nadaljevanja njene blokade. Če sta bili torej leta 2009 to državi, ki sta potrebovali skrbnika in razsodnika, si takega skrbnika in razsodnika iščeta še danes. Slovenija se zanaša, da bo do implementacije arbitražne razsodbe prišlo, ko bo in ker bo EU ukorila svojo članico Hrvaško, Hrvaška pa si prizadeva, da bi se evropskemu ukoru izognila s prepričevanjem Bruslja, da je mejni spor bilateralen in minoren, zato ni vreden ne njegove pozornosti ne njegovega posredništva. Ali drugače: slovenska in hrvaška postarbitražna pozicija sta nespodobni ravno toliko, kot je nespodobno od poročnih prič zahtevati, naj se opredelita o nesoglasjih v neki zakonski zvezi zato, ker sta to zvezo s svojo prisotnostjo pač omogočili. In bolje je, da na to nezrelost mi opozorimo naše in njihove dvore, kot pa da to isto naši in njihovi dvori slišijo od kakega niti ne prav visoko pozicioniranega evropskega uradnika.
Kaj torej zdaj? Razsodbo, hudo salomonsko in nikakor za nobeno državo posebej neugodno, bo pač treba uresničiti. Kakšne drugačne razmejitve med njima zanesljivo ne bo nikoli. Ampak, pripravljeni moramo biti, da bo do uveljavitve razsodbe prišlo le, če bodo Hrvaški ponujena stranska vrata za izhod iz njenega sedanjega položaja. Na primer, če implementacija ne bo ločena od doseganja »mirovnih sporazumov« na preostalih nasledstvenih frontah. Naš Piranski zaliv in njihova Sveta Gera se bosta tako zelo verjetno na koncu znašla v istem paketu, v katerem bodo tudi devizne vloge hrvaških varčevalcev in jedrski odpadki iz krške nuklearke. Trgovina se bo torej nadaljevala, toda trgovina je vedno boljša od streljanja.
Predvsem pa bomo Slovenci in Hrvati zase naredili največ, če bomo svojim oblastem znali nastaviti zrcalo in se ne bomo pustili znova vpreči v njihove šovinistične politične kampanje. Mirnih zadnjih osem let je dokaz, da je mogoče živeti brez njih in da so bili tisti mejni incidenti politično sprovocirani, saj so poniknili takoj, ko je politični interes po njih usahnil. Tega razkošja miru si ne smemo več pustiti vzeti.
