Povejte, ali ni to čudovito? »Slovenija bi v Piranski zaliv morala poslati vojaško ladjo.« Ko Dave Allen Rupel to reče, zveni, kot da bi z glavo Franklina D. Roosevelta rekel, da mora »Amerika poslati štiri divizije s sto tisoč marinci in celotno peto ladjevje s petstotimi ladjami na Iwo Jimo«, kot da je torej Piranski zaliv od koprskega pristanišča oddaljen deset tisoč kilometrov, ne pa da je nekaj milj naprej, takoj tam za rtom. Kakor hitro silna ruska večnamenska vojaška ladja Triglav prižge motorje, že mora vreči sidro. Z dometom tridesetmilimetrskega topa AK-306 se Triglavu za obrambo slovenskega teritorialnega morja konec koncev ni treba niti odvezati iz koprskega pristanišča.
Ta Ruplova posrečena šala me je spomnila na tisti stari vic o Batmanu v Kakanju, morda ste ga slišali. Batman se je znašel v Kakanju, skočil z enega nebotičnika na drugega, se ustavil in zaklel: »Kam pa zdaj, v p... m...?« Slovensko vojaško ladjevje pod poveljstvom legendarnega Dimitrija Rupla se mi zdi nekako tako kot Batman. Poročnik fregate Andrej Pečar je s Triglavom v trenutku iz Kopra v Piranskem zalivu, se ustavi in zakolne: »Kam pa zdaj, v p... m...?«
Poleg tega – o tem niste razmišljali, ker ste seveda vojaški in geostrateški laiki – kaj bo, ko VNL-11 Triglav prispe v Piran? Kdo pa bo pazil na Koprski zaliv?
Vsa slovenska vojna mornarica ima eno samo ladjo – saj menda ne računate resno na tisti patruljni gliser, kako mu je že ime, Ankaran? – in ko VNL-11 prispe v Piranski zaliv, bo bogme vse slovensko morje prazno in nezavarovano. Migranti iz Sirije na gumijastih čolnih se bodo izkrcavali po Izoli in Portorožu, kot da bi šlo za Normandijo, medtem ko bo Triglav v Piranskem zalivu čakal ladjevje zloglasne hrvaške vojne mornarice. Zato so se menda v Slovenski vojski – toliko o tem, da Slovenci nimajo smisla za humor – spomnili in svoje ladjevje, sestavljeno iz ene ladje in pol, poimenovali reci in piši 430. mornariški divizion Slovenske vojske.
Štiristotrideseti mornariški divizion! Ne samo da Slovenci, kot pravim, imajo smisel za humor, imajo ga celo tam, kjer ga ima malokdo, kaj šele da bi ga človek pričakoval pri Slovencih. Na primer v vojski.
Tudi drugod so v resnici takšne zafrkancije s številkami enot v vojski – 76. polk, 114. brigada ali 430. divizija – nekaj običajnega: da se sovražnika zafrkne in ne ve, koliko teh polkov, brigad ali divizij druga stran sploh ima. Ali pa ko ima neka vojna mornarica eno samo samcato ladjo in ji reče ladjevje, to svoje edino ladjevje poimenuje mornariška divizija, to svojo edino mornariško divizijo pa poimenuje Štiristotrideseta – v tem primeru ima ali ona peklenski smisel za humor ali pa ga sovražnik nima.
Povsem pravilno tako Slovenci računajo, da imajo Hrvati več vojaških ladij, nimajo pa smisla za humor. V Zagrebu je nastala zmeda in panika, ko so slišali, da Piranski zaliv varuje 430. mornariški divizion Slovenske vojske: sam Bog namreč ve, kje je preostalih štiristo devetindvajset divizionov. Če jih je sploh samo štiristo trideset in če jih nekje na nepreglednem odprtem morju pred Izolo ni še več.
Da Hrvati nimajo smisla za humor, se je tako pokazalo že naslednji dan, potem ko je šaljivec Rupel rekel, da bi »Slovenija v Piranski zaliv morala poslati vojaško ladjo«. V zagrebškem Večernem listu so na primer takoj objavili, da »Hrvaška tujim ladjam ne bo dovolila nepooblaščenega prehoda čez svoje teritorialne vode«. In da bo, »če bo Slovenija poslala v Savudrijski zaliv svojo vojaško ladjo, Hrvaška vojna mornarica tja«, citiram, »poslala dve vojaški ladji«. Hrvati namreč morda nimajo smisla za humor, imajo pa, to morate priznati, junaško srce: s samo dvema ladjama nad vso 430. mornariško divizijo Slovenske vojske!
»Če bo Slovenija poslala v Savudrijski zaliv svojo vojaško ladjo, bo Hrvaška vojna mornarica tja poslala dve vojaški ladji.« Rupel, glejte, je zagrozil s tisto slovensko vojaško ladjico, Hrvati pa že pošiljajo dve in pripravljajo epsko pomorsko bitko s tremi ladjami, o kateri se bo govorilo še tisoč let. Tako Hrvati – boleče netalentirani za humor in zafrkavanje – razumejo šale. Če jim na primer poveste šalo o Batmanu v Kakanju, bodo takoj pripomnili, da v njihovem mestu obstajajo trije nebotičniki.
Dave Allen Rupel jih medtem gleda v oči in zafrkava. »Slovenija bi v Piranski zaliv morala poslati vojaško ladjo,« pravi on, zleknjen v naslanjač s kozarcem viskija, in nadaljuje, »in kupiti še nekaj novih vojaških ladij, ki bodo branile slovenske teritorialne vode.« V vseh teh ambiciozno imenovanih »slovenskih teritorialnih vodah« ni prostora za dve celi ladji – zato je tista druga, zdaj ste že dojeli, tista majhna patruljna ladjica. Nekdanji šef slovenske diplomacije pa smrtno resno napoveduje nakup še nekaj novih. Še bedaku bi bilo jasno, da se Rupel zafrkava.
V Zagrebu pa je seveda nastala zmeda in panika, ko se je izvedelo, da Slovenci poleg tistih štiristo tridesetih načrtujejo še nekaj mornariških divizij. In se sprašujejo, kje imajo preostalih tisoč sedemsto devetnajst. Če jih seveda sploh je samo tisoč sedemsto dvajset.
