Slovenija je križišče vseh mogočih poti; tudi zračnih. Med drugo svetovno vojno smo otroci videli in zaznali najraznovrstnejše »letelice«. Vedeli smo, pri katerem letalu smo se morali čim prej znajti pod oboki kleti in hlevov ali se vsaj skriti pod drevo. Večkrat je bilo za nekatere prepozno. Najbolj smo se bali nizkoleteče »rupnikove štorklje«, ki je mitraljirala ali so iz nje letele ročne granate. Največ gorja pa je našim krajem seveda prizadel italijanski bombnik. »SAVOIA – fiat« je pisalo na trupu. Zažigal in drobil je Sodražico, Dvorsko vas in še drugod po takratni italijanski Ljubljanski pokrajini. Z druge strani so jih »dopolnjevali« enomotorci »titovci«, ko so izganjali okupatorje in njihove pomagače.
Zavezniške bombnike smo prepoznavali drugače; bilo je že proti koncu vojne. Ko so preletavali Slovenijo, so bili na videz miroljubni in dobrodošli, saj so z enakomernim brenčanjem leteli nekam zelo daleč. Ko smo jih otroci zagledali, se je običajno slišalo: »Lej jih, spet letijo! Ena, dva, pet… petdeset, šestdeset… je štel malo večji od nas.« Starejši so prikimovali in odrešujoče momljali: »No, morda bo pa res… Konec bo te hudičeve vojne.« »Le dajte jih tiste tam gori – hitlerjevce,« so mahali s pestmi.
Leteli so že sorazmerno nizko; saj niso bili več tako daleč od ciljev – zadnjih nacističnih trdnjav v nemških mestih, kjer pa je še vedno borno životarila večina – civilisti. Prekleta vojna!
Te jate, kakor smo jim rekli, so vzletele iz oporišča v italijanskem Bariju in preletele po dolžini ves Jadran. Znano nam je bilo, da so to ameriški bombniki štirimotorci – leteče trdnjave B-17. Posadka je štela kar 12 mož z različnimi zadolžitvami. Leteli so v formacijah, ki so štele okoli 12 do 15 letal. V majhnih presledkih, dolgih kakšnih 15 minut, so letele druga za drugo. Morda smo jim »jate« rekli zato, ker so spominjale na jate nizkoletečih črnih vran. Okoli njih so z veliko hitrostjo švigali dvotrupni lovci (tandergat), ki so za seboj puščali belo črto izpušnih plinov, kot bi hoteli jato zavarovati s srebrno prejo. V primerjavi z »vranami« so bili to – »komarji«, ki so ob soncu pobliskovali. To omenjam zato, ker se je to dogajalo vedno okoli poldneva, ko je sonce najvišje na nebu. Res je bilo zanimivo gledati, kako sence potujejo čez pokošeni travnik bližnjega kopastega hriba.
Otroci smo se najbolj razveselili, kadar so iz bombnikov začeli leteti nekakšni oblaki, ki so počasi padali proti tlom. Če smo imeli srečo, smo kmalu imeli v rokah polno naročje svetleče se »slame«, ki je bila v resnici rezanica zvitih milimeterskih trakov – staniola. Še dolgo časa po vojni so jih nekateri imeli za okrasje božičnega dreveščka. Vedeli smo, da s temi »štrenami« motijo nemške radarje. Na vse smo se spoznali, saj smo morali hitro odraščati. Če je bil staniol širok kakšnih šest milimetrov, ga je spustil angleški bombnik.
Rešili se bodo. Hvala bogu…
Včasih je v zraku zlovešče žvižgalo in nekje treščilo ob tla. Ni bila granata, ki ni eksplodirala. Bilo je nekaj, kar je bilo še najbolj podobno ozkemu kamnu, ki je na obeh koncih zašiljen. Dolgo je bilo čez tri metre. Ko je padlo, ni povzročilo posebne škode, čeprav je priletelo iz velikih višin, saj je bilo iz zelo lahke kovine. Povedali so nam, da so to tanki za gorivo, ki so jih odvrgli »ranjeni« bombniki. Pilot je poskušal leteti čim višje in odvreči ves balast, da bi imel tako več časa in daljave za težavno spuščanje ob zasilnem pristanku.
Pogled na še drugačna vračanja teh letal je bil grozljiv. V formaciji ni bilo več dveh, treh letal. Nekatera so zaostajala, letela niže… iz nekaterih se je kadilo; spet drugo je hroplo, torkiralo in nekje za hribom utihnilo. Ljudje so stikali glave in tarnali: »Ta ne bo prišel daleč… Glejte, že pada… Ja, naj vendar že izskočijo…!« Potem je nekje v daljavi votlo zagrmelo… Pa se je od nekod zaslišal vseodrešujoči krik: »Glejte tiste bele pike… padala! Rešili se bodo. Hvala bogu…« Pa so se res? Res vsi? Vse posadke, ki so izskočile?
V tistem času se je dogajala ena od zgodb, doživljali pa so jo zavezniški letalci blizu Ribnice na Dolenjskem. Poškodovano letalo se je vračalo s severa po opravljeni vojaški nalogi. Posadka je verjetno ugotovila, da je letalo izgubljeno. Kje je treščilo na zemljo, nisem seznanjen. Vem pa, da je posadka izskočila in pristala blizu vasi Otavice. Polovila jih je skupina enote slovenskih domobrancev in jih izročila nemškim okupatorjem. Kako se jim je pozneje godilo, je zapisano v zgodovini. Tisti, ki so imeli srečo in so pristali na območju partizanov, so bili čim varneje pospremljeni na osvobojeno ozemlje v Beli krajini; od tam so jih z letalom DC-3 prepeljali na zborna mesta, s katerih so se vrnili v svojo državo. Vemo, da jih je kar nekaj ostalo pri partizanih.
Kljub ogromni rušilni moči zavezniškega letalstva tudi še ob koncu vojne in velikih izgubah nemške Luftwaffe pa ne smemo pozabiti na aduta, ki ga je imel Hitler v rokavu: brezpilotno letalo – raketi V-1 in V-2. V eni od številk tednika Slovensko domobranstvo, ki so ga delili pred cerkvijo po maši, smo otroci buljili v uvodničarsko propagandno prilogo, v kateri je bila fotografija rakete V-2, pod katero je bila dodana risba domobranca, ki v podnapisu govori približno takole: »Poleti, angel miru, nad London in tam pobij vse, ki so sovražniki nemškega rajha…« Da je bilo sovraštvo do partizanstva res do umazanosti veliko, je pričala v neki drugi številki sramotilna karikatura partizanke, ki z razkrečenima nogama objokana sedi na gozdnem štoru, na tleh pred njo pa se zvija novorojenček… Naslov je bil zgovoren: »Partizanska mati«. Pod risbo pa zloraba Prešerna: »Kaj pa je tebe treba bilo…« Tudi otroci smo začutili, da je »mojstrovina« dosegla učinek zgražanja; ne nad materjo, ampak nad avtorji!
Opisal sem vzdušje in okolje, v katerem smo odraščali. Morda zato, da bi bila bolje razumljena moja osebna povojna zgodba…
Oropani človeškega dostojanstva smo začeli v pismih prosjačiti svojce v Ameriki, saj smo (nekateri) že leta 1942 izgubili vse. Naše domove so zbombardirali in požgali italijanski fašisti. Kar je ostalo, pa so pokradli prvi in drugi. Svojci, starši, sinovi so pomrli v internacijskih logorjih, umrli so v vojnih nesrečah ali bili pobiti… goli in bosi smo čakali na kakršnokoli rešitev. In res, prvi paketi (»bakse«) so začeli »prihajati« že kakšno leto po vojni. Tete so zbirale vsemogočo robo; v začetku predvsem oblačila in perilo. Konzerv in juh v vrečkah skoraj nismo znali uporabljati… Ko so počistile domače omare, je bilo primerno še kaj drugega. Recimo dresi športnih klubov. Imenitno mi je pristajala majica kričeče rumene barve, na kateri je bil našit napis črne barve Baseball Club Cleveland – West. Na hrbtni strani pa ogromna številka 8 v rdečem. Če si si znal privezati še rožnato kravato, si bil nared za »k maši«. Črne hlačke, čeprav prevelike, so bile odlične spodnjice.
»Pajčevinice« sem širokogrudno delil sošolcem za »šimi robčke«
Pred zimo sem dobil še nikoli videno sivo olivno bluzo z mnogimi zunanjimi in notranjimi žepi. Bila je vatirana in podložena z zelo debelim umetnim krznom, ki je segalo še visoko v ovratnik. Na levem rokavu pa presenečenje: velik napis z belo barvo je izkazoval vojaško poreklo. Začudeni smo brali: U.S.ARMY – AIR FORCES. Nad napisom se je kot obok raztezal emblem – v krogu bela petokraka zvezda, levo in desno pa simetrično stilizirana orlova krila. Čeprav mi je bila štirinajstletniku prevelika, sem jo ponosno oblekel, ko sem šel v šolo. Tam sem bil deležen občudovanja deklet in tudi nekaj zavisti sošolcev. Ravnatelj pa je menil, da sem neprimerno oblečen. Tako mi je postala tako in drugače prevroča. Zamenjal sem jo z nekom za čisto »tapravo« belo srajco. Njemu je pozimi prišla še kako prav, ko je v mrazu delal na gradbiščih.
Verjetno je ne bi nikoli odtujil, če bi prej vedel to, kar mi je pozneje povedala teta, ko je prišla prvič (po petdesetih letih) na obisk. Takrat sem bil že pri dvaindvajsetih. Nekako slutil sem, da bova v pogovoru prišla tudi do bluze, zato je bila vedno »nekje drugje«. Enkrat naju je pogovor zanesel tudi na to… V nadaljevanju mi je med drugim pripovedovala v »čisti« ameriški slovenščini tudi tole: »Šur, veš Jožek, tisto bluzo ti je šenkal moj sin, tvoj bratranec Rajmond. Je reku, kar mu jo daj, bo njemu bolj prav prišla, saj jest imam dost drugih spominov na tiste čase. On je bil vojak v eroplanu, je znal telefonirati. Bilo je že konec vojne, ko so šli iz Italije (Bari) bombardirat Nemce, ki se najso hoteli predat. Šur, bili so vse tam nad tistimi mesti… Je rekel, da se vse stolkli in so bili tudi bogi ljudje! Šur, nazadnje so šli pa nad Dresden. Tam so jih pa zadeli – ti prokleti nacisti… Ja, pa so imeli pametnega pilota… Čeprav so bili trije motorji fuč, se je znajdu. Morali so zmetat stran vse, kar je bilo težkega… Šur, pa je obrnil eroplan proti Londonu in so samo z enim motorjem srečno pristali. Vsi so bli rajšeni. Šur, potlej so jih pa hitro naložili na drug eroplan; in so prišli domov v Ameriko. Nič več jim ni blo treba k vojakom… Šur, so dobili dosti, dosti tolarjev in odliko heroja USA… in je bilo vse okej. Šur, menda je bil takrat oblečen prav v tisto bluzo…«
Tako se je razgovorila naša ameriška teta Pepca – Josephine Lach o zgodbi svojega sina Raymonda.
Kako naj bi bil takrat jaz, otrok, vedel, da je v eni od tistih formacij, ki smo jih preštevali, moj bratranec!
Ko sem bil mnogo kasneje na premieri slovenskega filma Dolina miru, mi je potegnilo in sem se počil po čelu. Temnopolti Jim je s padalom izskočil in pristal nekje med našimi holmi… Oblečen je bil prav v tako bluzo, kot sem jo imel (pa ne imel!) nekoč jaz. Ko je Jim v nekem kadru odpel zgornji levi žep in potegnil iz njega nekaj, kar je bilo podobno robčku, sem vedel… Nekaj takega je bilo tudi v Raymondovi bluzi. Ali je bilo tam pozabljeno ali namerno puščeno? V nepremočljivi foliji je bilo zloženih desetero kot pajčevina tankih kvadratkov. Vsi so bili obarvani in imeli so neke napise. Risbo je bilo mogoče videti damo na svetli podlagi. Danes vem, da so bile na teh »robčkih« specialne karte ozemlja, nad katerim so leteli. Zato so bile opremljene z napisi območij, kjer bi se lahko znašli. Črke so bile rdeče, zelene in črne. Lahko si prebral GERMANS, FRANCHS, SOVIETES, pa tudi PARTISANS in še kaj, česar se ne spomnim. Ker nisem vedel, kaj imam v rokah, sem te »pajčevinice« širokogrudno delil sošolcem in smo jih nosili v malih žepkih suknjičev kot »šimi robčke«.
Na začetku sem omenil pisca, ki menil, da bi izdelali film o teh dogodkih na Slovenskem. Predlaga, da bi bil za to najbolj primeren gospod Možina, »saj on vedno vse ve…« Dobro smo ga razumeli! Jaz pa dodajam: »Kje neki bi želeli pristati kakšni novodobni 'padalci', če bi vedeli, da jih spodaj čaka On s četico neohistorikov, kot so Leljak, Mahnič, Pojbič, Breznik, Grims z Baševo in še nekaj žalujočih ostalih po blesteči karieri.«
Padalci bi najbrž raje ostali kar – v zraku.
JOŽE CENTA, Ljubljana
