Okoli 15. ure in 15 minut je predsedujoči arbitražnemu sodišču Gilbert Guillaume med predstavitvijo razsodbe odpredaval kratko lekcijo o angleškem jeziku. »Kaj sploh pomeni stik z odprtim morjem? Kaj je stik?« se je vprašal. S tem je ponovil najbolj opevano dilemo v več kot sedmih letih obstoja arbitražnega sporazuma.
»Stik je mesto, kjer prideta skupaj dve ali več območij«
Potem si je odgovoril. »Po dolgem preučevanju sodišče meni, da to pomeni mesto, kjer skupaj prideta dve ali več območij,« je rekel in predstavil za večino najbolj pričakovan del razsodbe o meji med Slovenijo in Hrvaško: v delu teritorialnega morja Hrvaške sodišče vzpostavlja posebno območje stika med slovenskimi teritorialnimi vodami in odprtim morjem, široko poltretjo miljo, s svobodo plovbe in komunikacije za vojaška in civilna plovila in letala vseh držav z namenom dostopa v Slovenijo in iz nje.
Odločitev je zaradi svoje unikatnosti zahtevala precej preučevanja, sledila pa je dvema manj kompleksnima in za Slovenijo precej ugodnima: sodišče je odločilo, da Piranski zaliv ohrani status notranjih voda, meja pa je postavljena na treh četrtinah navidezne črte, ki povezuje rta Madona in Savudrija. V praksi to pomeni, da je slovenskega še več kot tri četrtine zaliva. Mejna načrta od tod ne gre naravnost, ampak zavije nekoliko proti Hrvaški, kar je nekaj slabša rešitev kot v sporazumu med Drnovškom in Račanom.
Nasmejano sprejel 374 strani
Arbitražni dan se je v Haagu za nekatere začel nekoliko bolj zgodaj kot za druge. Medtem ko je bila zainteresirana javnost še na trnih, je ožja slovenska ekipa že prebirala odločitev petih arbitrov. Približno dvajsetčlanska delegacija pravnih strokovnjakov in diplomatov z zunanjim ministrom Karlom Erjavcem na čelu je v Palačo miru namreč prišla že nekaj po deveti uri zjutraj.
Erjavec je hitro zatem nasmejanega obraza od visokega pravnega svetovalca sodišča Dirka Pulkowskega prejel 374 strani dolgo kopijo arbitražne odločbe, spravljeno v kuverto, kar je kasneje označil za »zgodovinski dan«, s katerim je Slovenija storila »zadnji korak k državnosti«. Original je kasneje prejela slovenska agentka Mirjam Škrk, ko ga je Erjavec prinesel pred kamere, pa je bil dokument v njegovih rokah videti priložnosti nedorasel, podoben poceni zvezani seminarski nalogi.
Prebiranje v tihi sobi
Jutranjemu prevzemu kopije arbitražne odločbe je sledilo tisto, kar je javnost čakalo šele nekaj kasneje: pravniki in vsi drugi so začeli v za to posebej določenem prostoru Palače miru prebirati odločbo. »Vsak je vzel svojo kopijo, se usedel in začel brati. Zavladala je tišina,« pravi vir, ki je bil zraven. Potem so začeli delati povzetke, na trenutke vzhičeni, na trenutke poglobljeni v pravno razlago. Podatki so nato romali naprej v Ljubljano: minister Erjavec je po kriptirani liniji nekajkrat poklical premierja Cerarja. Najmanj en pogovor je trajal vsaj pol ure.
Režim je bil izredno strog in iz »tihe sobe« ni pricurljalo nič. Nekateri poskusi napovedi, ki so krožili po twitterju, so se kasneje izkazale za hudo privlečene za lase. To je postalo jasno, ko je Guillaume skoraj natančno ob napovedani drugi uri popoldne začel predstavljati odločitev sodišča z besedami, da je hvaležen, da mu je pripadla čast prebrati zgodovinsko odločbo. Interes zanjo ni bil omejen le na Slovenijo: v dvorani je bilo v tistem trenutku več kot 25 diplomatskih predstavnikov iz sedemnajstih držav, med drugim iz Srbije, Nemčije, Avstrije, Madžarske, Poljske, Velike Britanije, Cipra, Norveške, držav Beneluksa… Hrvaških predstavnikov po napovedih ni bilo niti niso prevzeli odločbe. Zato pa je bilo v tiskovnem središču več novinarjev hrvaških televizij. Ozračje tam je bilo povsem umirjeno.
Dobili največ, kar je bilo mogoče
Guillaume je prebiranje odločbe začel drugje – na vzhodu – in počasi prišel do morja. Odločitve so bile različne. V Istri gre meja po Dragonji, kar pomeni, da so trije znani zaselki na Hrvaškem, in sicer na podlagi odločitev posebne mejne komisije iz leta 1955. Tomšičeve parcele na Snežniku so v Sloveniji, Trdinov vrh na Hrvaškem, vas Drage v Sloveniji, tudi Mirišče. Večinoma so se arbitri držali katastrskih mej. Največ pozornosti je sicer res namenjeno samemu morju, toda tam ne živi nihče. Tu, na kopnem, je odločitev sodišča ljudi zadevala najbolj neposredno.
Slovenske oblasti so se po prebrani odločbi držale vnaprej določenega vrstnega reda – najprej stopi pred javnost premier Miro Cerar, potem Erjavec, predsednik države Borut Pahor in tako naprej. Pravzaprav pa je pred kamere prvi stopil vodja slovenske odvetniške ekipe Alain Pellet.
»To je največ, kar je Slovenija lahko dobila,« je rekel in izrazil zadovoljstvo s stikom Slovenije z odprtim morjem. Dodal pa, da seveda pričakuje zaplete pri uresničevanju sodbe. »Razumem, da je Hrvaška rekla, da ne bo spoštovala sporazuma. Toda v nekem trenutku ga bo morala.« Za njim je stopil pred mikrofone zunanji minister. »Naredili smo še zadnji korak k državnosti Slovenije,« je rekel. »Tudi v Sloveniji nismo vsi zadovoljni z odločitvijo… dosegli pa smo vitalni cilj,« je rekel in Hrvaški sporočil: »Danes je ta odločba del mednarodnega prava in ne predstavljam si, da ga Hrvaška kot članica Evropske unije in Nata ne bo spoštovala.« Ko je sklenil izjavo, so z neba nad ves dan oblačnim Haagom začele padati debele kaplje.
