Mirišče slavi, Razkrižje se jezi
Razsodba haaškega sodišča je, kar zadeva slovensko-hrvaško mejo na severovzhodu države, razveselila le osem prebivalcev Mirišča, kamor se je po tem, ko je vodstvo lendavske občine, kamor sodi tudi Hotiza, kjer so Slovenci izgubili okoli 750 hektarjev zemljišč, napotil pravosodni minister Goran Klemenčič. Domačini so ga pričakali z brizganci in slovensko pesmijo, bili so vidno vzneseni. »Po 26 letih smo končno gospodar na svojem, slovenskem ozemlju,« je povedala Marina Žerdin. »Upamo, da se bodo zdaj v domače kraje vrnili tudi mladi, ki so se odselili prav zaradi nerazrešenega mejnega vprašanja.«
Lendavski župan Anton Balažek je sicer izrazil zadovoljstvo, da je arbitraža naposled končana, vendar je izpostavil, da bodo z jezom, ki so ga ob Muri zgradili Slovenci, zdaj razpolagali Hrvati: »Ga bodo zdaj oni vzdrževali?« Hrvaški bo, kot gre razumeti sodbo, pripadlo tudi doslej slovensko nogometno igrišče na Kapci, prav tako bo, ko bo sodba implementirana, moral poslej davke plačevati Hrvaški direktor betonarne iz Hotize Damjan Balažič. Kot je povedal novinarjem, je doslej vse pristojbine plačeval Sloveniji: »S Hrvaško naša betonarna nima popolnoma nič. Ne vem, kako bo v prihodnje, kaj se bo zgodilo.«
Podobno oziroma še bolj dramatično so razsodbo haaškega sodišča sprejeli na Razkrižju, kjer je prav tako obveljala katastrska meja med državama. Župan Stanko Ivanušič je za Dnevnik povedal, da je usoda 35 ljudi ostala nespremenjena: »Desetih družin tukaj sodišče ni pripoznalo, v njihova življenja se sodišče ni niti malo poglobilo. Za to, da smo Slovenci dobili dostop do morja, smo očitno morali žrtvovati usodo teh ljudi, kar nikakor ni sprejemljivo. Škoda časa, škoda energije.«
Ponosna domačinka Mirišča Marina Žerdin.
Pravosodni minister Goran Klemenčič tako na Hotizi kot na Razkrižju ni želel dajati »vrednostnih sodb«, saj je zadevo po njegovem mnenju treba prespati. Sodbe sodišča po njegovo ne gre dojemati kot »rezultat nogometne tekme, kjer eden zmaga, drugi pa izgubi«, temveč gre za odločitev, kjer obe strani nekaj pridobita, nekaj pa izgubita. »Prizadetim ljudem bo država zagotovo priskočila na pomoč,« je obljubil Klemenčič, vendar na vprašanje, kako, ni našel odgovora oziroma je poudaril, da o tem še ne more govoriti. Učitelj matematike Vlado Mesarič, ki z družino živi točno na slovensko-hrvaški meji na Banfiju, ki spada pod občino Razkrižje, je ogorčen: »Zakaj sodniki niso odločili, da gremo za dva tisoč let nazaj? Tako bi vsi, s Hrvati vred, pristali v rimskem cesarstvu in konec.« Njegova žena, učiteljica slovenščine na razkriški osnovni šoli, je k temu dodala, da jih državna politika vleče za nos praktično vse od leta 1991: »Mi praktično živimo v svojih hišah, v katerih, kot gre razumeti odločbo sodišča, sploh ne živimo.«
Kako bo pomiril ljudi oziroma kakšni dogovori o morebitnih nadomestnih zemljiščih se bodo odvili z državo, Ivanušič ni znal povedati. Prav tako ne minister Klemenčič, katerega glavna naloga danes je bila, da prizadete ljudi pomiri. Kot smo se prepričali, mu to ni uspelo. Po sestanku s krajani je Klemenčič povedal, da konkretne situacije ljudi ni poznal: »Zelo me bo sram, če država tem 35 ljudem končno ne bo našla ustrezne rešitve.«
Joško Joras: To je poraz za slovenski narod
Še posebej zavzeto je odločitev arbitrov spremljal Joško Joras, čigar nepremičnina leži na spornem ozemlju ob reki Dragonji. Ta je sedaj uradno postala državna meja, njegova hiša pa je pristala na hrvaški strani. Joras je v nekem trenutku odšel iz prostorov, kjer so skupaj spremljali branje sodbe. Pojavila se je celo že skrb, kje se nahaja, vendar se je ta čez čas le vrnil in dejal, da to vsekakor ni poraz zanj, temveč za slovenski narod.
V vladi zagotavljajo, da bodo poskrbeli za to, da bodo ljudje, ki bodo morebiti ostali na drugi strani meje, ohranili vse pravice, če bodo to želeli.
