Oliver Belopeta je direktor in umetniški vodja skopskega jazz festivala, pet let je vodil tudi ljubljanski jazz festival. Belopeta, ki je v Mali galeriji CD na ogled postavil svoje fotografije o jazzu (razstava bo odprta do 2. septembra), pravi, da jih je ustvaril med številnimi obiski jazz festivalov po svetu. Prvič pa ga je v fotografijo potegnilo ravno na ljubljanskem jazz festivalu v sedemdesetih, ko je kot mladi glasbeni novinar iz Skopja prihajal v Križanke.
»Zato sem fotografsko razstavo naslovil Zaradi jazza,« pravi Belopeta. »Prvi obiski ljubljanskega festivala so me spodbudili, da sem si kupil prva dva fotoaparata, znamke praktica. Včasih sem razvijal fotografije v temnici, ko pa je tehnologija napredovala v digitalno, sem se posodobil, vseeno pa sem ostal zvest prvotni ideji, da delam črno-belo fotografijo.«
Ob bok eminentnim
Tokratna razstava je v resnici njegova prva velika razstava. »V Makedoniji sem imel v osemdesetih nekaj manjših razstav, že nekaj let pa sicer snujem veliko razstavo v Skopju, kjer bi rad predstavil svoje glasbene fotografije, ne le jazzovskih, a sta me vodja ljubljanskega jazz festivala Bogdan Benigar in Cankarjev dom s povabilom prehitela,« pravi Belopeta.
Povabilo ga je presenetilo, ker vsako leto obišče festival in si vsakič ogleda tudi tradicionalno razstavo jazz fotografije. »V Sloveniji so eminentni fotografi na področju jazza, kot so Žiga Koritnik, Petra Cvelbar, Nada Žgank, ob teh razstavah sem lahko videl tudi odlične fotografije tujih avtorjev. Zelo jih cenim, saj so to visokoprofesionalni fotografi.«
Profesionalno in ljubiteljsko
Zase pravi, da je profesionalno promotor jazza, v prvi vrsti skopskega festivala, ki ga vodi 35 let, ljubiteljsko pa je fotograf. »Menda sem edini na svetu, ki sem jazzovski promotor in tudi fotograf,« se smeje. »Zato je bilo povabilo iz CD velika odgovornost; moral sem pripraviti material, ki bo na ravni prejšnjih razstav, sem pa imel srečo, da je kurator razstave Žiga Koritnik. Dolgo se poznava, saj je že od leta 1996 glavni fotograf skopskega jazz festivala. Pripravil sem širši izbor fotografij, on pa je izbral trideset tistih, ki so se mu zdele najprimernejše.«
Prav srečanje s Koritnikom je odločilno vplivalo na njegovo estetiko in še vedno mu je v inspiracijo: »Na svojih poteh po jazz festivalih sem srečal veliko profesionalnih fotografov, toda Koritnik je po kakovosti v svetovnem merilu neprekosljiv.«
Belopeta pove še, da ima jazzovska fotografija nekaj posebnosti: fotografiranje je po navadi mogoče le prvih deset minut koncerta, potem ga prepovejo, »zato moraš že vnaprej dobro premisliti, kako boš neko dogajanje na odru ali nekoga kompozicijsko zaobjel. Pri tem pa moraš biti predvsem zelo hiter. In potem narediš, kar pač narediš.«
Zadnje čase je avtor svoje fotografsko zanimanje razširil tudi zunaj glasbene fotografije, saj ga na številnih potovanjih vznemirja tudi vsakdanje življenje ljudi, predvsem tistih zunaj Evrope.
