Vsi baletni liki v pravljici so prav simpatični in izvedbeno solidni, a zares briljanten je pripovedovalec Vito Weiss, ki ga režiser kot metafiguro umesti na oder, da uvede in napove dogajanje, a je hkrati pristen tudi v dogajanju. Vanj in iz njega s (ne vedno uspelo) čarovnijo vstopa in izstopa, najrajši na dvignjeni podest v ozadju odra, ki je hkrati drevesno zatočišče pred volkom za ptičico in mačko, lahko pa pomeni polzunanjo, pripovedovalčevo raven odrske naracije. To prepletanje naracijskih nivojev je za mlade gledalce (predstavo prav dobro spremljajo tudi tri- ali štiriletniki) prava domišljijska poslastica, hkrati pa jih uvaja v sodobnejše literarne in gledališke pripovedovalske postopke. Pripovedovalec je v svoji svetleči opravi in z razkuštranimi lasmi, kakor da bi ušel iz filma Tima Burtona ali pa iz Carrollove knjige o Aličinih dogodivščinah. Namesto besed požira tone in med zavzetim pripovedovanjem in čaranjem tako dobro obvlada odrski prostor, da se zdi celo bolj suveren od plesalcev, ki so porinjeni v ozek narativni okvir.
V koreografskem smislu plesalci – razen morda Petra (Filippo Jorio), ki je večino časa na odru in njegovi nenehni radoživi skoki in prekopicavanje zares dobro predstavijo nabritega in neustrašnega fantiča – nimajo preveč zahtevnega dela. Omejeni so na nekaj značilnih korakov in figur, ki so predvsem karakterno podkrepljeni: ptičica (Elli Purkunen) je tako pravzaprav ves čas en pointe, oblečena pa je v oblekico z resicami, ki dobro prikliče trideseta leta kot čas nastanka Petra in volka, čeprav seveda popolnoma drugo kulturno okolje. Tudi drugi kostumi pod taktirko Barbare Stupica skoraj v ničemer ne imitirajo živali, ampak podkrepljujejo predvsem karakter in pripadajo vsak svojemu kulturnemu in časovnemu okolju (volk je nekakšen konkvistador z modrim krznenim plaščem; nečimrna, a nekoliko nerodna račka ima nekakšno narodno nošo; mačka je živo rdeča sodobnica, nergaški dedek pa je kitajski modrec z dolgo redko bradico in tankimi brki), kar je še ena igriva domislica, ki ubira logiko, ki nima nič skupnega z realizmom in tako dodatno buri (otroško) domišljijo.
Ker se mora ples večino časa prilagajati preprosti zgodbi, hkrati pa nobeden od likov niti za hip ne sme izstopiti iz močno določujočega lika, so interakcije plesalcev ponekod okorne. A to, da se koreografija na nobenem mestu ne spogleduje z virtuoznostjo in je podrejena zgodbi, tokrat ni velika hiba. Namen je vsekakor dosežen – otroci niso samo didaktično seznanjeni z različnimi inštrumenti orkestra (vsak lik ima svojega) ob živi demonstraciji hišnega orkestra. Čeprav ples ni docela avtonomen, je mlademu gledalcu karseda dostopen način. Predvsem pa, to je treba ponoviti, velike in male popolnoma začara prismuknjeni pripovedovalec, ki predstavo iz glasbene didaktične zgodbice, ki za današnji čas sicer nekoliko nenavadno, a brez pardona pridiga v prid pogumu, spremeni v pravo gledališko doživetje.
